A summer of letting go

Ponavadi me knjiga prepriča iz dveh razlogov: platnica me neverjetno pritegne ali se takoj zaljubim v naslov. Knjiga Laure Munson me je prevzela zaradi naslova: This is not the story you think it is: A summer of letting go (Ta zgodba ni takšna kot se vam zdi, da je: poletje nepričakovane sreče). Najbolj me je očaral ta »letting go«, s katerim se že celo življenje, na različne načine, soočam in s katerim zelo težko shajam. Te besede me lovijo, v začaranem krogu, nekako bi želela oprostiti in pozabiti, a je preteklost včasih tako močna, da se kot divji ocean ponovno pojavi na mojem bregu in takrat vem, da sem najbrž oprostila, vendar nisem nikakor pozabila.

vir: osebni arhiv

Laura Munson vam bo podala neprecenljivo lekcijo, ki bi jo lahko strnili v besedo »tišina«, čeprav gre za drugačno tišino, polno besed, misli, dejanj, nikakor ne gre za molk, ki odraža protestiranje, temveč za modro tišino, ki je, vsaj tako kaže, edina pametna rešitev. Nekega dne ji je mož rekel približno tako: »Ne ljubim te več in mislim, da te bom zapustil«. Kljub otrokom in najbrž šoku, ki ga je pisateljica v tistem trenutku doživela, je bil njen odgovor: »Me sploh ne zanima«. V tem stavku se skriva izredna moč te ženske, ki je v pomembnem trenutku pretehtala situacijo in pametno ugotovila, da mož ni potreboval kričanja in drame, temveč preprosto prostor za svoje misli. Da bi se v miru odločil. Da bi v miru morda odšel ali da bi se vanjo ponovno zaljubil. In res je odšel, a čez šest mesecev je bil spet v hiši. Laura je tako rešila zakon; feministke bodo najbrž zavihale nos, a naj vam povemo, da je ta zgodba skoraj zrušila Timesov strežnik, saj je bilo zanjo namenjenih milijon komentarjev (Laura je drugače novinarka, ki je za rubriko Modern Love revije New York Times napisala zgodbo svojega življenja, z naslovom »Ne želim se prepirati, dragi«).

Včasih se zgodijo stvari, ki jih ne moremo preprečiti. In življenje ni tako, kot smo si ga zastavili. Kako odreagirati? Najbrž le tako, da se prepustimo dogodkom, brez histerije, in v miru počakamo, da se nebo razjasni. Dejstvo je, da nas tudi pomanjkanje časa sili v hitre in nespametne odločitve, v kričanje in prepire, ker hočemo vse takoj, tukaj in zdaj in pozabljamo, da določene stvari zahtevajo čas. In pamet. In tišino.

Sorodne vsebine:

 

0 komentarjev

Pusti prvi komentar.

Komentiraj

 
 



 

Poslovni sodelavec

Arhivi