Branje duše

Nikoli ne dovolite, da vam odvzamejo nasmeh. Saj vem, da je včasih res tako, da je nasmeh zadnja stvar, ki nam pride na misel, a hkrati je tudi naše najmočnejše orožje, zato da ne pokažemo, koliko smo v resnici sesute. Življenje mi je mnogokrat pokazalo pot in hkrati dokazalo, da z nasmehom odvzameš orožje tistemu, ki ti greni bivanje na zemlji; preprosto mu ne daš zadovoljstva, da bi dosegel onkraj telesa in jasno postaviš mejo med tem, kar deliš z zunanjim svetom, in tem, kar v resnici si. Ne, to ni eno. Obstaja veliko odtenkov tega našega bivanja na zemlji in niso vsi enako intenzivni; če bi me vprašali, v kateri barvi sem danes, bi najbrž rekla v beli, ker je najbolj nevtralna in po svoje zelo tiha. Rada imam tišino in zdi se mi, da jo vse bolj iščem. Razlogov je veliko, a na prvem mestu so nepotrebne ali povsem prazne besede, ki jih slišim in mi marsikdaj odvzamejo osnovno veselje, kot je tisto jutranje, ko se pač oblečeš, usedeš v avto in greš v službo. Zdi se mi neskončno nepravično, a tako, je in potolaži me le dejstvo, da nisem edina.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Nikjer ne piše, da moramo biti ves čas isti. In zdi se mi, da nisem podpisala pogodbe, v kateri piše, da moram biti danes ista kot lani, ali takšna, kot sem bila pred tremi meseci, pravzaprav nikjer ne piše, da ne smem biti popolnoma drugačna kot pred tremi minutami. Tudi to je sprememba. In rast. Nekako greš naprej, po svoje, tako kot znaš in čeprav ni pravilno, morda niti upravičeno, si to ti in to je vse, kar moraš vedeti. Včasih je tako, da cel teden čakamo na petek in potem se za vikend prav nič ne zgodi. Ali čakamo na poletje zato, da se divje zaljubimo ali preprosto pozabimo na zavore in potem se po prstih sprehajamo po topli sezoni, ki resnično ni posebna. A vseeno čakamo. Kot za tisto super lepo obleko, ki jo imamo v omari, in za visoke pete v rdeči barvi, ker so nedvomno za “posebno priložnost”, vendar se vedno izkaže, da te priložnosti ni. Ali bolje rečeno, je ne vidimo, si je ne naredimo, zanjo ne poskrbimo. Podobno kot takrat, ko krivimo druge za svojo nesrečo in nočem priznati, da je nesreča samo v nas, saj nas misli držijo ujete v trenutku in ne dovolijo, da bi bile srečne. A to je le naša odločitev, ki ni odvisna od ostalih.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

 

Z leti začneš nositi očala za vid. Zdi se mi, da ne gre le za dioptrijo, gre tudi za notranja očala, ki si jih nadeneš zato, da začneš brati dušo, začenši s svojo. Ali jo sploh slišite? Ali je dovolj glasna? Ali si same vzamete dovolj časa zato, da ste v miru, tišini in poslušate to, kar vam govori srce? Ali znate biti hvaležne za vsa zaprta vrata, blokirana okna in napačne poti, ki ste jih do sedaj srečale preprosto zato, ker niso bile vaše poti in bi vas v nasprotnem primeru pripeljale tja, kjer je le velika praznina? In prazen prostor zna biti zanimiv, morda za dan ali dva, a več postane že mučno. Zato trdno verjamem, da nekdo nad nami budno spremlja naše korake in nas tu in tam obrne s prevalom v zraku; zgodi se, da pristanemo na zadnjici in vidimo zvezde ali pa na nogah in preprosto gremo naprej. V vsakem primeru je pomembno le, da znamo nadaljevati in v žep spraviti še eno dragoceno lekcijo. Kajti da, obstaja tudi sila, ki vidi nevideno in sliši tišino, sila, ki je veliko modrejša od nas in si upa odločiti tako, kot mi pač ne bi, a le zato, ker ne vidimo celote, ne vidimo plana iz ptičje perspektive. Zdi se mi, da vidimo zelo malo.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Nekoč mi je prijatelj zaupal, da je sanjal o novem življenju. O kraju, v katerem bi bil popolnoma neznan človek, o ljudeh, ki o njem ne bi vedeli ničesar. In potem je šel. Preprosto je zginil, kot senca vetra, brez sledi, tako da se tu in tam sprašujem, ali je sploh obstajal. V vseh nas je želja po novem začetku, želja po tem, da bi naredili manj napak, da bi se manj ozirali po preteklosti, da bi bili manj prizadeti in morda tudi pametnejši. A na koncu dneva lahko rečem le, da je vsakemu izmed nas dana pot. Nekatere so zelo vijugaste, druge povsem normalne, sama ne vem, za katero bi se odločila. Morda bi lahko imela kakšno gubo manj, a nisem prepričana, da bi mi bil odsev v ogledalu všeč. So dnevi, ko se zjutraj zbudim in sem tako zbita od vsega, da se komaj prepoznam. In so dnevi, ko sijem visoko kot sonce, brez katergakoli oblaka, tako ponosna, da sem živa. Vedno pravim, da je v meni veliko različnih odtenkov, ni nujno, da vse poznam in še manj nujno je, da jih poznajo drugi. Zdi se mi pomembneje, da sprejmem te odtenke in dejstvo, da ne moremo biti ves čas isti.

Foto in make-up: Biljana Babič

In potem pomislim: kakorkoli že, to sem jaz. Vse, kar doživljamo v tem trenutku, nas le pripravlja na to, za kar smo prosili.

Deli s prijatelji

9 komentarjev

  1. Draga Lorella:),
    Zopet iskren, navdihujoč zapis, točno to kar življenje je…z vsemi odtenki…moj poklon…vse ima svoj namen in vsak dan novo pot…iskrena hvala, “pocrkljala” si dušo:), objem in lep vikend želim
    Karin
    (Ps: In čudovita si:)

  2. Zelo rada vas prebiram.Vaše msili so precej globoke in pristne. V paradigmi decentralizirane zavesti je edino resnična naša pristna sedanja izkušnja, zato je tako dragocena. Hvala za vašo zelo lepo artikulirano.

  3. Lorella, čudovito zapisano, tako zelo resnično. Prebrala sem točno v trenutku, ko sem o podobnem razmišljala … Hvala ti, da si tako lepo in nežno ubesedila. <3

  4. Čudovito napisano. Hvala za tisto o nasmehu. Kot naročeno.

  5. Zelo lepo, globoko napisano. Počasi prebrano z razmišljanjem besed vidim, da sama tako razmišljam. Lep vikend

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja