Danes samo še zamahnem z roko

Nedavno tega sem prejela precej žaljivo in sovražno pismo, ki je z izmišljeno zgodbo grdo blatilo moje delo. Namen je bil očiten: pri delodajalcu omajati mojo profesionalnost, saj gre očitno moje dobro sodelovanje z naročniki nekomu pošteno na živce. Kot je po navadi pri takšnih pismih običaj,  je bilo to podpisano v stilu Janez Novak, brez naslova, telefonske številke ali maila. Saj veste, kot bi se spustila v boj proti mlinom na veter. Skupaj z vsemi vpletenimi smo pismo prebrali in ker vsebini že od začetka ni verjel nihče, je romalo točno tja, kamor si zasluži, v koš za smeti. Čeprav je zgodba zame na tej točki končana, sem se odločila, da z vami delim izkušnjo, ki mi je pomagala, da ob tovrstnih zadevah danes samo še zamahnem z roko.

Vir: osebni arhiv

V preteklosti bi se ob takšnem ali drugačnem ‘napadu’ odzvala precej drugače. Najprej bi vse napore vložila v to, da odkrijem avtorja. V glavi bi spletala številne teorije zarote in vzroke, zakaj je bilo pismo poslano in zakaj prav jaz. Nato bi prešla na drugo dejanje in že kovala scenerij, kako se bom z dotičnim sovražnikom soočila, kako bom odreagirala in kaj vse sem pripravljena storiti, da mu stopim na prste. S takšnimi mislimi sem bila pripravljena svojo glavo okupirati ure, celo dneve. Če  je bil ‘sovražnik’ pripravljen razkriti svoje uporabniško ime, ki  po navadi ni sporočalo ničesar drugega, kot to, da se npr. za ines123 skriva Ines ali Bojana (kdo bi vedel), sem z njim komunicirala po mailu ali si izmenjevala mnenja v komentarjih. Povsem po nepotrebnem sem se zapletala v neskončno trajajoča obtoževanja, opravičevanja, zagovarjanja … In ker so bila ta z moje strani podpisana s pravim imenom in priimkom ter napisana v stanju impulzivne jeze, je bila zadeva še veliko slabša.

Vir: osebni arhiv

Prvič sem se tega zavedala, ko me je dobronamerno od takšnega pisanja odvrnila moja tedanja urednica Urška Božič. ‘Napiši in potem čez nekaj ur ali dan znova preberi.’ Ne samo, da sem imela priložnost popraviti vse pravopisne napake, tudi glava se je ohladila in večino napisanega sem bila pripravljena zbrisati. Danes na anonimne komentarje ne odgovarjam več. Do največjega spoznanja, ki je resnično spremenilo moje dojemanje in reagiranje na žaljivo in nesramno vsebino, pa mi je pomagala priti moja mama. Čeprav še nisem uspela v popolnosti osvojiti njene mantre ‘Misli dobro in vse bo dobro’, se z veseljem držim napotka, ki pravi: ‘Premalo časa imaš, da bi ga namenila nekomu, ki ti ne želi dobro.’ Si lahko predstavljate? Ure in dneve razmišljate o nekom in njegovih dejanjih, ki niso vredni niti minute vašega življenja. Znala je reči: ‘Namesto, da bi se prepustila začaranemu krogu negativnih misli, bi lahko v tem času razmislila, kaj vse bi bilo dobro storiti za tvoj naslednji projekt, konec koncev tudi razmišljanje o tem, kaj boš skuhala za večerjo, je veliko boljše kot razbijanje glave s tem, zakaj te je nekdo užalil in kako se ga boš lotila ti.’ Hvala mami, dobro me poznaš.

Vir: osebni arhiv

Redko kdaj mi je namreč uspelo najti zadoščenje v tem, da sem nekomu vrnila milo za drago. In ker sem se od nekdaj  veselila lastnega uspeha in ne tujega neuspeha, je bil čas, da sem svoj čas namenila zgolj stvarem, ki me napajajo z občutkom zadovoljstva. Seveda to ne pomeni, da sem postala do stvari, ki se mi dogajajo po krivici, apatična. Daleč od tega (nisem vzgojena v duhu nastavi še levo, če jih dobiš po desnem). Vedno sem se znala braniti, če sem le vedela, s kom se borim, medtem ko danes dodajam še postavko, če je vredno mojega časa in energije. O tem istem pismu sem se pogovarjala tudi z Lorello. Njen pristop k tovrstnim ‘packarijam’ je zelo racionalen in konec koncev precej podoben mojemu. ‘Takšnim stvarem ne namenjaj veliko pozornosti, saj jim bo prav tvoja pozornost dala še večji zalet in dodatno energijo. Škoda tvojega časa,’ me objame njen glas preko telefona. Predstavljajte si, napihnil bi se prevelik balon, ki bi slej ko prej počil, in pok zna biti boleč za obe strani.

Vir: osebni arhiv

Prav imate, če me zdaj na tej točki cukate za rokav in opominjate, da je bilo razmišljanja o tem pismu dovolj. Seveda, strinjam se z vami.  Zgodba je zame zdaj zares končana, izgubljenih pa je tudi mojih 40 minut. No, ne povsem, napisala sem kolumno.

Deli s prijatelji

4 komentarji

  1. Kdor je zadovoljem sam s seboj in svojim zivljenjem, ga tudi uspeh drugih osrečuje. Je pa žal veliko hudobnih in zakompleksanih ljudi, ki enostavno ne vedo, kam bi z vso svojo jezo in jo potem tako stresajo. Ne sekirajte se. Vzemite to kot potrditev za vase dobro delo. 🙂 Uspesno se naprej!!

  2. Draga V., hvala za spodbudne besede. Dobro denejo ob vsakem trenutku.
    Želim vam prekrasen dan, Petra

  3. Se pridružujem mnenju V.: če v sebi čutiš, da imaš mirno vest, delaš dobro in ne v škodo drugih, je vsak trenutek razmišljanja v to smer popolnoma izgubljen. Mogoče bi se tudi jaz 10 ali 15 let nazaj (sploh miselno) preveč ukvarjala s tem. Danes, ko imam službo, družino, dom…preprosto nimam časa, kaj šele volje :).
    Vse dobro in ponovno velik HVALA za osebno zgodbo!

  4. Draga Petra:),
    Zelo lepo napisano, predvsem pa “kapo dol” vsem, ki se odzovejo na tak način, življenje je veliko več, kot ukvarjanje s “pijavkami”:)….in zamahnem z roko tudi jaz:), lep vikend in vse dobro

    Karin

    (Ps: In 40 min.ni šlo v nič, brez skrbi:)

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box