Gašperju v slovo

S težkim srcem se danes sprehajam po svetu. Tako polna dvomov in vprašanj, da je postal moj nahrbtnik resnično pretežek. In solze so kot neskončna reka, ki mi moči lica in me ob vsakem trenutku spomni, kako smo v resnici krhki. Minljivi. Medtem ko se jaz bojujem s popolnoma nepomembnimi stvarmi, je v prijatelju ugasnilo življenje. Čuden zakon vesolja in volja nebes sta poskrbela, da se je mlado telo predalo in odšlo nekam daleč, na drugo stran, kjer je bela svetloba in so stvari povsem drugačne. Gašper. Spominjam se prvega dneva, ko sem te spoznala. Bil si na široko nasmejan, visok, kot atlet in z dobrimi očmi. Odprt. Ravno prav ironičen, zelo zabaven. Nedvomno lep moški, a kar me je najbolj prevzelo, je bil tvoj način govora, umirjenost in ljubezen do moje dobre prijateljice, ki je bila v tvojih očeh angel popolnosti, nekako tako, kot jo vidim tudi jaz. Vajina zgodba je bila zgodba vztrajnosti in moči, dokaz, da samo v najbolj temnem jarku lahko vidiš zvezde. In vidva sta bila prav takšna: z nosom proti žametnemu nebu, vedno v iskanju pozitivnega.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Kot klofuta me zadane novica, da si odšel, bolezen je bila ponovno močnejša, sprašujem se, zakaj, a na koncu obmolknem, kot vedno, ker ni odgovora, ostane le upanje, da je na drugi strani tako čudovito in mirno, da bomo nekoč vsi skupaj. Zdaj vas je tam že kar nekaj; ko pomislim na te nežne, drobne lučke, me kar stisne v srcu, ker nismo nikoli pripravljeni spustiti ali sprejeti, da nekdo preprosto odide. In kot sem že zapisala: težko je nam, ki ostanemo. Pogrešala bom tvojo moč v trenutkih, ko je bilo vse narobe, in pogrešala bom tvojo igro besed, smisel za humor in inteligenco, ker so vrline, ki jih tako redko srečam. Lastnosti velikega človeka, ki ni pričakoval konca. Ne maram spominov. Ne maram jih zato, ker s časom postanejo bledi, tihi, oddaljeni in potem niti dobro ne veš, ali je bilo ali si si le domislil, ker se človek tako brani, pač postavi meje in pride tudi trenutek, ko mora iti naprej. Reka življenja zna biti neusmiljena, pogledam okoli sebe in točno vem, da gre svet naprej, kot se ne bi nič zgodilo, samo še ena nesrečna zgodba, ki jo zdaj moramo vsi spraviti v predale, se z njo soočati ter iz spominov potegniti najbolje, kar zmoremo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Nemočna sem zato, ker se zavedam kako nepomembne so v resnici stvari, s katerimi se dnevno ukvarjamo. Pa vendar nam vzamejo toliko pozornosti. In živcev. Poskrbijo za nejevoljo, slabo energijo, tudi zato, da postanemo sami sebi dobesedno čudaki. Nemiri v službi, zapleti doma, otroci v šoli, zbegane emocije, ki me prinesejo enkrat na en in drugič na drugi breg. Vse je tako nesmiselno v primerjavi življenja samega in zdravja, ki ga pač imamo ali ne, če pa je z nami vse tako, kot mora biti, postane tudi življenje samoumevno. Pa ni. Tukaj in zdaj je edino, kar imamo, zato se sprašujem: “Kako si?”. In odgovor je lahko le eden: “Žalostno”. Prav je, da se ustavim in poglobim v to stanje duha, ugasnem tisti gumb, ki dnevno omogoča, da sem na telefonu, računalniku ali po sestankih, danes sem samo jaz, sama s seboj, s svojimi občutki zbeganosti, žalosti in krivde. Če bi imela več časa … Če bi večkrat poklicala … Če bi ga kdaj vprašala … In potem je prepozno, ostane samo tisto, kar je bilo in ostane sedanji trenutek, ker je edini, ki dejansko obstaja. Vedno pravim, da je v življenju najpomemnejše le eno: da naredimo čimveč dobrega v času, ki nam je podarjen, vse ostalo bo tako ali drugače pozabljeno. Da osrečujemo ljudi, pomagamo, odpremo nova obzorja, najdemo drugačne poti. Da se ne obremenjujemo s sosedi, da nas čim manj zanimajo trači, da sami ne tračarimo in skušamo razumeti tudi in predvsem tisto, kar je nerazumno. Ker smo vsi ljudje, z napakami, minljivi, krhki. In včasih tudi noro osamljeni.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Danes je takšen dan, ko grem v cerkev in prižgem svečo. Pravijo, da angeli sledijo svetlobi, zato je dobro, da jim pokažemo pot. S Sofio veva, da so te lučke za tiste, ki jih ni več, vendar si močno želiva, da bi bili nekje tukaj, ob nas, da bi lahko skupaj uživali še eno pomlad in potem poletje na plaži, nakar jesen z živimi barvami in tišino zime. Vsakič znova. Vendar jim ni dano in ni dano niti nam, da bi lahko spremenili stvari. Lahko le spustimo. Jim omogočimo, da pač odidejo in najdejo mir v kraju, ki ga bomo tudi sami nekoč obiskali. Potolaži me le to, da  ni konca. Nikoli ga ne bo.

Foto: Zen
Foto: Biljana Babič

Počivaj v miru, moj prijatelj in bojevnik. Te imam neskončno rada in danes moji angeli praznujejo, ker so lahko vsi ob tebi. Imajo srečo. xoxo

Deli s prijatelji

5 komentarjev

  1. Zelo lepo ste napisali. Toliko resnice je tem.

  2. Draga Lorella,
    Tako lepo in plemenito si opisala zgodbo o prijatelju, ki je odšel, da človek težko ostane ravnodušen…vsak izmed nas doživi te zgodbe…to je življenje…in misel da konca ni tolaži tudi mene….hvala Lorella draga…grem tudi jaz v cerkev in prižgem svečo…objem
    Karin

  3. Draga Lorela nimava besed, kako si opisala najinega sina Gašperja. Midva lahko samo točiva solze z njegovo ljubljeno
    Biljano.
    Lorela še enkrat se iz srca zahvaljujeva za vse napisano in želiva da nas bo Gašoer gledal iz mavrične dežele.

    • Moje iskreno sožalje ob izgubi prijatelja, sina… Lorella lepo ste napisala s čustvi, res lepo

    • Lorella Flego

      Dragi Brane, zelo mi je žal…sploh ni pravih besed, da bi lahko opisala svojo žalost. In nikoli ni pravih besed za starše, ki ostanejo. Je vse zelo nepravično in nerazumljivo. Sem z vami. Naj Gašper počiva v miru 🙁

Dodaj odgovor za Metka Cancel

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box