Gozdna vila

Mamljiva je ta jesen, nepričakovano polna presenečenj in barv, kot najlepša gozdna pot, ki kar diši po življenju. In prav po gozdu bi se rada sprehajala, niti ne tako daleč od doma, v gumijastih škornjih in z dežnikom nad glavo ali v supergah in s sončnimi očali, odvisno od vremena. Gozdne poti so od nekdaj čarobne in imajo tudi magično moč, da pospravijo misli, jih postavijo na svoje mesto, jih zbistrijo in marsikdaj tudi umirijo. Tudi zdaj, medtem, ko pišem in dež nežno trka po kuhinjskem oknu, vem, da bi se najraje odpravila ven, šla na sprehod, četudi je že noč in bi bilo okoli mene vse temno. Ampak gozd je vedno privlačen, samo zapreš oči in na koži začutiš premike, šume, življenje, ki se nemoteno odvija okoli tebe. Ker stvari gredo naprej, resnično gredo, čeprav se v sebi in v srcu tu in tam le ustavim.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Imam nov zvezek, ki čaka na dolgo listo. Seznam stvari, ki jih moram narediti do konca decembra. Veliko je takih, ki jih sama zelo težko premikam, hkrati so pa tukaj tudi majhne, bolj za dušo in zato, da se v sebi umirim. Priznam, da sem kar malo odvisna od tega pisanja, potrebujem besede na papirju, potrebujem dnevnik in črnilo, nalivno pero in svečo, da se lahko zaprem vase, poiščem in najdem sebe, potem pa vse skupaj dam na plan, kolikor se le da. In razmišljam, da pogrešam domačo žival, ker je moj maček Tommaso pustil neverjetno praznino in imam še vedno občutek, da je nisem sprejela. Kaže se kot luknja v srcu in njegov rep, ki vedno kuka izza vogala, ker morda sploh ni odšel, morda je to preprosto njegov dom in bo vedno z mano. In še dobro, da imam malo princeso Sofio, ki vsak večer poskrbi, da so prižgane vse sveče, saj v sebi ve, da nas luč lahko le vodi in jo je zato dobro videti. In na tem seznamu, ki me nedvomno še čaka, bi zapisala vse stvari, ki obogatijo moje sprehajanje po zemlji. Morda na prvi pogled niti niso tako zahtevne, a saj veste, vsak ima svoj ključ in dejstvo je, da ima moj dan premalo ur, moji možgani pa so preveč obzirni, da bi se tu in tam kar izklopili iz elektrike in se ne pustili motiti. Napaka. Dolgo sem iskala nekoga, ki bi jo lahko odpravil, zdaj pa sem končno dojela, da orodje že imam in se moram le lotiti dela.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Tako zaprem oči, kar se mi te dni pogosto dogaja, globoko diham, zdi se mi, da je moj nos postal še bolj občutljiv in zaznam vse vonjave: vanilijina sveča v dnevni sobi, jabolčna pita v kuhinji, krema za telo na meni, mehčalec v kopalnici … Majhne stvari, ki ustvarjajo moj svet. Naučila sem se gledati z drugačnimi očmi, sem bolj pozorna, morda manj govorim, več poslušam, razmišljam o čudovitih brezah, ki sem jih nekoč božala, zdelo se mi je, da govorijo v vetru, tako mirne in hkrati mogočne. Še včeraj sem ležala v postelji in gledala oblake, ki so se hitro premikali po nebu; ta prizor mi je vedno noro všeč, spominja me na misli, ki prav tako hitijo, pridejo in gredo, včasih pa je kar dobro, da jih le opazujemo in ne ukrepamo. Let it go. Povezujem se s svojim srcem, lahko celo začutim svoje korake po gozdu. Ne maram asfalta, izberem divjo pot, naravi podarim dvajset stopinj več in sem lahko tudi bosa. V spalni srajci, kot gozdna vila, z rožami v laseh in lahkotnim srcem, morda dobra čarovnica, morda samo ženska. In pospravljam, pospravljam občutke in misli, kot vsak konec leta, ko potegneš črto in je jasno, da je včeraj pozabljen, jutri je neznan, danes pa je vse, kar šteje in dejansko tudi obstaja.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Tik tik tik. Dež me spominja na to, da sem tukaj. In hkrati šepeta o paralelnih svetovih. Včasih bi rada globlje pokukala v tisto, kar ostaja neznano, in počasi, nežno, radovedno dvignila tančice jutrišnjega dne.

 podpis

Deli s prijatelji

4 komentarji

  1. Lepo, kot vedno.

  2. Draga Lorella☺,
    čudovit zapis, pa se resnično je…sedanjost, tu in zdaj, večna skrb za prihodnost in pogled nazaj…tja v preteklost…A pomemben je tu in zdaj, kot si lepo napisala…Se znati ustaviti in obcudovati naravo v vsej lepoti….hvala za to gozno vilo, polepsala si mi dan☺,

    objem Karin

  3. Najlepša gozdna vila…te občudujem

  4. Popolna kolumna…hvala za tvoje besede. Objem.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja