Kjerkoli si, bodi v celoti

Vsakdanje življenje me kar vsrka vase. Včasih s pravo grobostjo, ki me vedno preseneti, zahteva od mene vse in mi komaj pusti dihati. Od trenutka, ko zjutraj zazvoni budilka, do večera, oziroma že jutra, ko se končno ustavim, sem v neprestanem gibanju. Vmes vožnje, sestanki, pisanje, kuhanje, domače naloge in še kaj bi se našlo. Vedno upam, da bom le našla pol ure časa za najljubšo nadaljevanko ali kaj popolnoma nekoristnega, kot je sedenje na balkonu z nogami na mizi. In potem ugotovim, da so prav ti trenutki tisti, ki najbolj štejejo. Zdi se mi, da sebi ne dovolimo ustavljanja in ne razmišljamo o tem, da je utrujenost nekaj normalnega, ne pa šibkost. Vsako jutro jemljem pest vitaminov in potem kar stečem ven, v svet, ki od mene pričakuje ogromno dozo elana in dobre volje, jaz pa bi najraje ostala doma, iz kuhinjske omare vzela najljubšo skodelico za kavo, se privlekla do kavča in tam ostala do popoldneva. September je zaradi vsega navedenega čaroben: ker te prehitro spravi v red, hkrati postane že nadležen, a kaj ko ima tako lepe barve in prav diši po mirni obali, da ga ne morem zasovražiti. Daleč od tega: všeč mi je.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Wherever you are, be all there.” Tako pravi stavek v knjigi, ki jo imam na nočni omarici, torej kjerkoli si, bodi (tam) v celoti. In ponovno me začnejo loviti misli s projekcijami v prihodnost, jaz pa jih pridno pospravljam nazaj v predale, ker nimam magične sfere in resnično ne vem, kaj ali kdaj bo, a to me pravzaprav niti ne zanima, ker vem, da bo, in to je edino, kar šteje. Ko se ustavim, imam še vedno občutek peska na stopalih, ki me je na Floridi prav božal in iskreno govoril, da sem na pravem mestu. A najbrž je tako, da dopust postavi vse stvari na svoje mesto, ker se končno pobožamo po duši in naredimo nekaj le zase. Čas je pravo razkošje. Čas za tiste drobne trenutke, ki pa znajo tako hitro zbežati in jih potem pogrešamo, kot dež v najbolj vročem avgustu. Ker je zaman, če imaš denar, avtomobile, dragulje ali ogromno stanovanje, čas je edino, kar nas iskreno osrečuje. Opazujem Sofio in ugotavljam, da je pri otrocih ta pojem zelo jasen; vedno so prisotni in prav nič obremenjeni s tem, kar bo, zato tudi lažje živijo, ker si ne polnijo glave z nepotrebnimi težavami, razmišljajo le o tem, kar jih v tistem trenutku obkroža. In tako je tudi prav.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko sem nazadnje pospravljala omaro, sem našla perilo z etiketami, še nedotaknjeno iz trgovine. Nič čudnega za moje življenje glede na to, da imam vedno nove kose in nekatere kopičim kot mravlja, potem pa podarim. Ampak to perilo ima že 15 let in kupila sem ga v New Yorku, ko sem ga prvič obiskala. Victoria’s Secret je bila takrat zame pojem vsega in prav hrepenela sem po babydollih in spalnih srajcah s čipko. In ostale so tam, v predalu, osamljene in nepotrebne, ker sem jih vedno imela za “posebne priložnosti”, ki jih potem očitno ni bilo, ali sem preprosto pozabila nanje, ali pa je bilo tako, da nobena priložnost ni bila dovolj posebna. Kaj pa vem. In zdaj, pri svojih 44 se zavedam, da sem naredila ogromno napak in bi v resnici morali biti tisti kosi že zdavnaj v pokoju, ne pa novi in z etiketo, ker nisem butik, temveč ženska in če sama ne poskrbim, da z inteligenco in samozavestjo na dan potegnem vse stvari, ki pripomorejo k temu, da je moje življenje lepše, potem nisem razumela veliko. Vendar si vseeno štejem v čast, da sem vsaj zdaj v tej fazi življenja, ko zelo odkrito znam postaviti tudi sebe na prvo mesto in se zato ne počutim sebično ali nezrelo, pravzaprav se požvižgam na okolico in izberem svojo pot.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

In ta pot je včasih prav čudaška. Vendar je moja. Življenje te potegne na vse možne strani, enkrat plavaš, drugič si v zraku, tretjič koplješ luknjo in četrtič si prerojen kot Feniks. Vse je del te magične zgodbe in vse je na koncu prav. Štejejo trenutki sreče in v kolikor imamo občutek, da jih je dovolj, potem menim, da smo naredili ogromno. Če pa še vedno tavamo v temi v iskanju sreče v drugih, potem je morda čas, da spremenimo smer. Saj je vedno tako, da so trenutki popolne izgubljenosti, ko srčno misliš, da ti bo svet pomagal in da je pri sosedu prav gotovo nekaj boljšega in lepšega od tistega, kar imaš sam doma. In potem le napoči dan, ko končno greš na obisk, se opogumiš, poln upanja in sanj, pozvoniš in stopiš v dnevno sobo, ki si jo že zdavnaj narisal v glavi. In nenadoma ugotoviš, da ni nič posebnega. Pa ne samo to, imaš celo občutek, da je pri tebi boljše. In se malo zamisliš. Koliko let in koliko izgubljenih trenutkov v iskanju drugega. In res spregledamo, da je to “drugo” pravzaprav v nas.

Foto: Zen

Mi smo zakladi svetlobe. Bojevniki, ki nikoli ne zgubijo. Vse, kar potrebujemo, je v nas. Če ste padle, nikoli ne dvomite, da se boste ponovno dvignile in našle pot. Če pa letite med zvezdami, ostanite tam, kamor tudi sodite.

Deli s prijatelji

6 komentarjev

  1. Čudovita razglabljanja – prava meditacija, ki ki okrepi in osveži duha!
    Poletimo in ostanimo na teh čudovitih krilih čim dlje!
    Lep dan še naprej,
    Vesna!

  2. Draga Lorella:),
    Oh…to pa je nekaj…za dušo…enkratno! Vsakič in vedno znova čudovito! In koliko resnice je v vsem. Tvoja razmišljanja in misli nas bogatijo in dajo misliti…hvala draga Lorella iz srca…
    Objem in mirno nočko,
    Karin

  3. Čudovito branje in slike ❤️

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box