Misel nanj

Zazrem se v kavo, iz katere se pred mano močno kadi. Razmišljam, ali naj jo spijem ali še malo počakam, saj me kot vedno njen vonj popolnoma omami. Pomislim, da je to že peta kava danes in kaj potem, saj me naredi srečno. Včasih je bila to čokolada, zdaj je pijača, vseeno imam občutek, da sem se poboljšala. Zazrem se v tvoje velike, zelene oči in te poslušam, srce za srce, kot včasih, ko ni bilo še otrok in je bilo več časa za prijateljstvo, za naju, za tiste divje šopinge v Trstu, za Bellini po kinu in Seks v mestu, analiziram kožo na tvojem obrazu, se vedno sprašujem, kako je lahko tako brezhibna. Zame si popolna, vedno si bila, tudi zdaj, ko si ponovno sama in imaš občutek, da pogrešaš vse trenutke z njim, pogrešaš spanje, kuhanje, sobotna jutra, pogrešaš pitje čaja na terasi in vojno z blazinami. Neumne stvari, ki pa so bile samo vajine. Imam občutek, da ne iščeš mojih besed ali nasvetov, iščeš samo nekoga, ki bi te poslušal, ker je danes skoraj nemogoče najti dušo, ki bi znala ujela misli brez besed, brez obsojanja in brez strahu.

foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Tako pač je, draga moja, tako je to življenje, ker vsak lahko pride in gre, mi pa imamo veliko šibko točko, ki se imenuje navezanost. Navežemo se na partnerja, otroke in predmete, na hišo, avto in garažo, navežemo se na občutke in misel, da se stvari ne bodo nikoli spremenile. Navežemo se na njegov parfum in nas potem moti, če ga zaznamo na drugem; navežemo se na skupne prijatelje, ki nenadoma izginejo, kot bi imele kugo, ker se s spremembo nočejo soočati in nam tako samo zakomplicirajo življenje. Navežemo se na tišino, ki je napolnila večere in se nam je takrat zdela še kako bizarna, a zdaj ugotavljamo, da nam je bila morda všeč, morda ni bila tako slaba. Morda. Govoriš mi o smučanju ter o tem, da boš zdaj ostala doma, hkrati dobro vem, da ne maraš snega in še manj mraza, ampak na to si pozabila, jaz pa nočem prekiniti tvojega pretoka misli. Želim si le, da spraviš te stvari iz sebe, da dobijo obliko in se potem tudi umirijo. Občutek, da boš tako zbegana za vekomaj, te spravlja v obup, tako kot tihe noči v novem stanovanju, ki deluje kot hotelska soba, saj ne želiš verjeti, da je v resnici tvoj dom.

foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

In poljubi, objemi, roke … Čeprav vem, da je bilo vsega skupaj vedno manj, nas zlobni možgani vendar pripeljejo vedno znova tja, v trenutke sreče, ovekovečene v času in prostoru, in tako dobro zakamuflirajo ali celo izbrišejo tiste, ki so bili manj srečni. Morda bi rada imela vse nazaj, ali niti ne, morda se le sprašuješ, ali ti bo uspelo, jaz pa ne upam pripomniti, da ti bo, dvignila se boš visoko, kot čudovita ptica in vse nas pustila za seboj. In hkrati mislim, da ga sploh ne pogrešaš, prej bi rekla, da pogrešaš misel nanj ter o tem, kar sta bila. Pogrešaš sliko brezhibnega para, ki pa ni bila vajina realnost. Pogrešaš navado, da se motata skupaj po stanovanju, v popolni tišini in brez ljubezni, ker je lažje potrpeti kot spremeniti in nikoli ne veš, kaj ti bo povedal sosed na stopnišču. In vse tiste ljudi, ki si jih razočarala in imajo veliko povedati. Vedo vse in če temu ni tako, si pač izmislijo, saj ni slajšega od tujih zgodb, sploh takrat, ko imamo pod lastno preprogo celo goro gnoja.

foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Ampak, draga moja, všeč ti je misel o ljubezni ter prepričanje, da si jo imela. Ljubezen pride in gre, tu in tam tudi ostane in je takrat seveda najlepša. Zdaj pa je čas, da se zaljubiš vase in v čudovito žensko, ki sedi pred mano. Ne išči sebe v preteklosti. Ne zri preveč v prihodnost. Ta dragoceni trenutek je edino, kar resnično imaš. Obljubim ti, da ne boš ničesar zamudila, boš samo ponovno našla osebo, ki si jo vseh teh letih noro pogrešala, a se s tem nisi preveč ukvarjala. To si ti.

podpis

Deli s prijatelji

2 komentarja

  1. Prave besede pridejo vedno v pravem trenutku. Ne utegnem vedno brati vseh tvojih blogov. In priznam, da že kakšen mesec nisem utegnila prebrati nobenega. Ampak, danes me je pritegnilo. In to ravno ko sem mislila o “teh” rečeh. A ni bolje potrpeti, sej bo bolje. Koga dati na prvo mesto. Vedno najdem pavi izgovor, da je on bolj pomemben. Jaz se lahko prilagodim vsaki situaciji in vsaki besedi. A mora biti ljubezen res trpeča??

  2. Dolga leta sem dopuščala, da so bili drugi pred menoj! Najprej želje in potrebe njega, otrok, prijateljev. Izgubila sem se in pot, ki sem jo ptehodila, da sem se našla ni bila lahka. Je pa lahkotna sedaj, ko sem na listi najprej jaz in daleč pod menoj vsi, ki so del mojega življenja.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja