Včasih se sprašujem, kako je možno, da majhen kos blaga, miniaturna torbica ali čipkasto perilo spremeni tvoj dan, saj se zavedam, da leži sreča povsem drugje, v odnosih, ljubezni in družini, v prijateljstvu, potovanjih in večerji ob svečah. Pa vendar … sem tako strastna ljubiteljica mode, da grem težko preko sebe in obleko doživljam kot podaljšek moje notranjosti. Če sem slabe volje se mi ne da ukvarjati s svojo podobo, najraje bi iz omare povlekla prvo stvar, ki jo najdem, ali še bolje, šla nazaj pod odejo in pustila, da se svet še naprej vrti brez mene. In potem se nekako opogumim, želim biti močna, močnejša od slabega dneva, vložim ogromno energije v iskanje pravega perila (trenutno imam afero s Stello McCartney), prave torbice (Chloé me še vedno spravlja ob pamet) in prave obleke (tukaj je seznam zelo dolg, a Paola Frani in Michael Kors sta na vrhu moje lestvice …). In čudež se zgodi. Pogledam se v ogledalo in sem zadovoljna z odsevom, pa ne samo to, počutim se bolje, pravzaprav dobro in že se mi nariše majhen nasmeh na obrazu. Jutro je postalo zanimivo, dan pred mano je še poln pozitivnih izzivov in jaz sem tukaj, pred odprto omaro, spet s tisto magično besedo na ustih: hvala. Hvala modi, ki mi razvedri dneve, me naredi srečno vedno in povsod, me izziva, da o njej čim več izvem, da ji sledim, čeprav je včasih popolnoma nemogoča in bi jo najraje nekam poslala. A potem se ponovno zaljubim, neskončno, kot bi bila prva in edina ljubezen, z velikimi očmi jo občudujem, ko se spreminja, postaja zimska, poletna in potem spet zimska. Ne morem mimo tega, da se zahvalim tudi zato, ker sem ženska in imam milijon izgovorov, zakaj potrebujem deset bleščil za ustnice in toliko sandalov z vrtoglavo peto.
A ne mislite, da je to »kar ena kolumna o modi«, ker je zame mnogo več. Ko dobro razmislim se zavem, da je to moje življenje, ki včasih bije izredno zanimivo vojno z mojim jazom; ta mi namreč govori, da je “blinki blinki” svet površen in minljiv, razum to potrjuje, pa vendar, saj veste, srce je tisto, ki odloča. In ko te dni pridno čepim v montaži in si ogledujem vse možne revije za zimo 2013, me sodelavci sprašujejo: “A tega še vedno ni dovolj?” Ne, seveda ne in nikoli ne bo. Zasvojila sem se z mademoiselle modo in vem, da me ne bo nikoli razočarala; to, da te tako hitro in učinkovito spravi na noge in v dobro voljo, je znak izjemnega prijateljstva. Kar je v teh časih, drage moje, najbolj dragoceno.







0 komentarjev
Pusti prvi komentar.