Okrevanje je umetnost

Včasih je tako, da se bojimo samote, a morda bi bilo bolje, če bi se bali dejstva, da imamo ob sebi napačne ljudi. In ni jih malo. Zanimivo, saj v sebi globoko verjamem, da je življenje zelo pametna stvar in vesolje še bolj, zakaj se torej  na naši poti znajdejo duše, ki pletejo, ovirajo, motijo, povrh vsega pa niti ne koristijo? Vprašanje ostane brez odgovora in ni edino. Zima postavi stvari na svoje mesto, tega nisem nikoli opazila. Podobno kot poletje, ki te objame z močnimi sončnimi žarki in vse kaže, da te ne bo več spustilo, in potem le pride jesen, veliko bolj umirjena in manj svobodna, po svoje očarljiva, a povsem drugačna. Pravijo, da imajo snežinke dušo. Vsaka ima svojo misel in svobodno voljo, vsaka je drugačna od ostalih, čeprav se na prvi pogled zdi, da so vse enake. Ljudje smo snežinke. Imamo podobne zgodbe, skoraj iste tegobe, veliko vzponov in padcev, malo prijateljev, tu in tam kakšno ljubezen, na koncu vsega pa smo si tudi zelo različni. Hvaležna sem za pot, ki sem jo do sedaj prehodila, predvsem za tiste divje ovinke, ki so me premetali desno in levo, marsikdaj popolnoma brez občutka. In res je: vozimo brez čelade, nikoli ne veš, kdaj te vrže ven ter kakšne bodo posledice.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Vsak izmed nas ima svojo misijo in hkrati cilj, ki ga lahko doseže ali ne. Vse obstaja ne glede na mnenje drugih, zato morda ni tako pomembno, da se oziramo na svet in skrbimo, da bi vedno hodili po prstih ter tako bili čim manj moteči. Včasih bi samo odprla okno in se drla do onemoglosti, toliko je potlačenega v meni, toliko besed, ki sem jih pogoltnila, da ne bi prizadela ali ne bi bila preveč glasna. Vzgoja pač, da si prijazen v dobrem in slabem, ker nedvomno deluje, ima pa tudi svojo ceno. Zelo visoko, če smem pripomniti. Imam prijateljico, ki je nesramna. Zakaj je torej moja prijateljica, boste vprašale. Prav imate. Bolj kot nesramna je direktna in ti v obraz pove, kar misli. Vedno me zmoti, ker niti nočem slišati njenega mnenja, a mi ga vseeno pove, kar me včasih spravi v besno stanje, vendar dolgoročno gledano se mi zdi, da živi kvalitetno življenje in je njen notranji zaboj za smeti veliko manjši od mojega. Razumete? Pač se ti zgodi, daš iz sebe in greš naprej, a žal tega nisem nikoli zmogla.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Naučili so me prinašati ljubezen, kamorkoli grem. Biti svetla, kot luč na koncu tunela takrat, ko se drugi znajdejo v temi. Pustiti blagoslove tistim, ki jih potrebujejo (in jih ni malo), biti prijazna za vsako ceno (na tem področju sem prvakinja). Vse lepo in prav, a se vmes tudi malo zgubiš, kot bi neprestano nosil masko, ki te varuje pred svetom ter ljudem ponudi obraz, ki na koncu vsega niti ni tako zelo tvoj. Saj ne da je moja narava divja, prej bi rekla rahlo vihrava in morda tudi zelo zahtevna, kar ni ravno vrlina. Živim v notranjem svetu, ki je popolnoma nedostopen, deloma zato, ker težko zaupam, deloma zato, ker mi je tam lepo in sem sebična, zato ga ne delim. Nekoč je Peter Pan rekel: “Poznaš tisti kraj, nekje med spanjem in budnim stanjem, ko se lahko še spominjaš vseh sanj? To je prostor, kjer te bom vedno ljubil in prostor, kjer bom vedno čakal nate.” Mislim, da je v vsaki izmed nas kanček Petra Pana, varen in miren prostor, kjer lahko čakaš v nedogled in sanjaš dlje kot je dovoljeno, kjer si lahko z glavo med oblaki in hkrati tako krhek, da te povozi tudi polž. In kaj potem, tudi to je čarobnost življenja.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Okrevanje je umetnost, ki potrebuje čas, vadbo in ljubezen. Na začetku leta je vedno tako, da se prav bojimo novih projektov in z veliko mero varnosti razmišljamo o korakih, ki jih bomo postorili. Ponovno si obujem tihe nogavičke in kot miška zlezem na kavč, da bi bolje razmišljala o načrtih, morda pa sem samo varnejša na visokem, saj se mi v resnici prav veliko ne ljubi načrtovati. Dve stvari veliko povesta o tem, kar smo: strpnost takrat, ko nimamo ničesar, in obnašanje takrat, ko imamo vse. Vmes je samo limbo, normalno stanje, kjer pač dihaš in živiš, a ne s preveliko dozo optimizma, ker izgubljaš preproste stvari, jih ne zaznaš, ne čutiš dihanje, še manj ljubezen, ljudje pa pridejo in gredo, kot na avtobusni postaji, ko imaš občutek, da nekoga že poznaš, vendar nisi prepričan. Tako stojim na svojem peronu in v tem trenutku tudi dežuje. Predstavljam se z rumenim dežnikom, ki ga nisem nikoli imela in z gumijastimi škornji, ki jih ne bi nikoli obula. A nekako mi je toplo, celo udobno. In vedno te iščem v gneči v upanju, da te ponovno najdem.

Foto: Zen

Potem pride avtobus. Še vedno nisem prepričana, ali želim vstopiti, čeprav vem, da ne bo stal za vekomaj.

Deli s prijatelji

4 komentarji

  1. Zelo lep in globok zapis…

    Se človek kar zamisli malo;-)

    Lep dan
    Darja

  2. Nikoli me niso ucili BITI,ucili so me delati in imeti,vendar sem dojela,da vesolje ima svoje skrivnosti in svoje zakone. Upostevajoc sebe sem pripotovala do samospostovanja, na nesramen in lep nacin, odvisno od postaje in odprtih vrat avtobusa. Izbrala sem sebe.

  3. Še vedno se učim, pa čeprav imam že kar nekaj let za sabo. In , ko mislim , da sem že blizu vrha , spet padem na istih forah in se spet pobiram. Vendar se mi zdi, da grem vsakič iz kakšne stopničke višje in da je morda tudi kakšen padec manj boleč.
    To je pač življenje !

  4. Neverjeten je občutek, ko se znebiš ljudi okoli sebe, ki so te vedno zatirali, širili negativno energijo in te tlačili. Takrat občutiš svobodo. In s svobodo pride umirjenost. Nič ne more zamenjati tega.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box