Osem let ljubezni

Poj mama, poj nekaj zame.” Tako se je zaključil včerajšnji večer, s toplimi nogicami med mojimi in pižamo z metuljčki in krili, vedno z željo, da boš letela zelo visoko. V preprostih besedah in iskrenih dejanjih najdem smisel življenja in ugotavljam, da se vse vrti le okoli tebe. Seveda sem vmes tudi Jaz, a v resnici je tako, da sem tvoja senca, ki budno spremlja nove korake, drugačne misli in tvojo rast, kot seme, ki ga postaviš v zemljo in potem z začudenjem gledaš, kako je le možno, da se iz nečesa tako majhnega rodi prava lepotica. In cveti, diši, ima svojo lastno voljo, včasih se obnaša po svoje, drugič ti je celo malo podobna, čarovnija vesolja, ki pusti le brez besed.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Vem, da je na drugi strani veliko mam in veliko dišečih otrok, ki so vaš zaklad. Kot je ona zame. Kačji pastir, ki je prve znake ljubezni pokazal takrat, ko je bil globoko skrit v mojem trebuhu in delal prevale, poln mehurčkov in najbrž z nasmehom na obrazu. Vsak rojstni dan je prelomnica, trenutek, ko si malo dlje od plenic in dude, in hkrati nova izkušnja na poti, ki ostaja uganka. V enem letu se je spremenilo vse. Od roza oblekic iz tila sva prišli do črnih pajkic iz usnja in ko si jih prvič oblekla, s tistim neskončnim zadovoljstvom in občutkom, da si nekje sredi neba, sem pomislila, da sem delček tebe ponovno izgubila. In potem sem opazila roke, ki so bile vedno otroške, s tistimi majhnimi prsti, tako delovnimi in v polnem zagonu tudi ponoči, z neusahljivo energijo in željo, da se dan ne bi nikoli končal. Tiste ročice so spremenile obliko, postale so bolj ženske in podobne mojim, z dolgimi prsti in večjo dlan, a dobra stran vsega je ta, da se še vedno najraje zatečejo v moje in tam tudi ostanejo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Bereš misli, predvsem moje. Pogledaš, zaznaš in zlezeš pod kožo, vsako jutro znova in točno začutiš, ko mi je neznosno težko, vendar ne vprašaš, samo objameš in pustiš, da tišina prevzame vse ostalo. Ta tvoja sposobnost biti tako tankočutna in modra me je vedno prevzela in hkrati prestrašila; kot bi bila stara duša v tako majhnem otroku, zrela ženska v mladem telesu, ki prejšnjih življenj še ni pozabilo. “Ne zatiraj tega,” mi je nekoč rekla prijateljica, “morda ne bo trajalo za vekomaj.” In resnično me je strah, da bom nekoč izgubila še to, da mi bodo tvoje misli ušle in ne bodo želele nazaj, da te bo sodoben svet kar pojedel ali vsaj vzel za svojo, da te bo očarala hitrost, površnost odnosov in dejstvo, da anten ne uporabljamo več. Ker jaz bi želela drugače. Želela bi, da bi za vekomaj trepetala s krili, da bi pustila sledi v srcih, ki se jih boš dotaknila, da bi znala tako preprosto oceniti ljudi za to, kar v resnici so, da bi živela svojo neodvisno pravljico, ker si tako močna in modra, da ne potrebuješ potrdil.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

In očara me tvoja sramežljivost, ker si z mano popolnoma drugačna, a svetu podariš samo tisto, kar pričakujejo od tebe. V ozadju se skriva vesolje radovednosti, igrivosti, razigranosti, navihanosti, ki te v mojih očeh spremeni v vilo. In nikoli ne bom pozabila sprehodov po gozdu, ko si bila še v vozičku in sem zate iskala čarobna bitja. Danes jih zame iščeš ti, a razlika je v tem, da jih tudi najdeš. So tukaj in tam, podobno kot angeli in svetloba, ki te redno spremlja. Tiste male zvezdice, ki jih imaš v zelenih očeh in potem okoli svetlih las, ki jih še nismo dobro postrigli, ker mami pač ne zmore in nekako je tako, da nas vežejo na preteklost in na trenutke, ko si dobila prve pšenične kodre. Zate bom vedno ujeta med sredo in četrtkom, ko sem razmišljala o življenju v sebi in prvič doumela, da se bo vse spremenilo. In se je. Poskrbela si, da sem postala drugačen človek in s svojo nevidno metlico počistila vse ljudi, ki jih nisem potrebovala. Vzela si si moj čas in zdi se mi, da še nikoli ni bil tako koristen in smiseln. Naučila si me igrati z nevidnimi stvarmi in pričarala svet, ki ga zdaj dobro vidim. Dosegla si, da sem le spregledala.

Foto: Zen
Vir: osebni arhiv

Hvala Sofia, hvala za osem let neskončne ljubezni in zato, ker mi vsak dan znova pokažeš pot.

Deli s prijatelji

3 komentarji

  1. Dva dni nazaj se tudi jaz “dopolnila” 5 let čiste, iskrene in brezpogojne ljubezni <3<3<3
    Najlepše želje želim deklici Sofii, naj raste v sebi, naj bo pogumna, vsak dan nasmejana in hvaležna, da ima takšno ljubečo super mami!
    <3<3<3

  2. Ajoooooj Lorella, kako lepooo. Sem kar solzico dobila no.
    Otroci so res naš zaklad. Imejmo jih radi in jim to tudi pokažimo in povejmo!

    Vse najboljše Sofiji, da bodo iskrice le ostale!

    pozdravček obema princeskama.
    (na slikah si pa prava morska deklica;-))

  3. Draga Lorella:),
    Pismo napisano hčerki za roj.dan je res lepo darilo, ki bo tudi lep spomin, hkrati pa hvaležnost mamice, da se ta “zakladek” vsako leto malenkostno spremeni ….ki na koncu postane “diamant”.:)..se pridružujem Tamari in Darji da je pismo krasno in ljubeče ter navdih ostalim mamicam..
    Velik objem in Vse Najboljše Sofiji…
    Karin

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box