Počivaj v miru, Kapitan

O veličini človeka se mnogokrat zaveš šele takrat, ko ga ni več. Nekateri za seboj pustijo praznino, ki jo je težko, če že ne nemogoče zapolniti. Drugi pustijo globoke spomine in odprte ali na pol zaceljene rane. Tretji občutek je, da je marsikaj ostalo v zraku in so besede, ki jih v tem življenju prav težko izrečeš, morda v drugem dobiš še eno priložnost, seveda v upanju, da jo boš znal tudi ujeti. Te kolumne so del mojega življenja in odsev mojih misli. Nekako tako, kot bi bila brez maske, pa ne da jo pogosto nosim, recimo samo, da si jo vsak človek tu in tam nadene zato, da se uspešno zaščiti pred življenjem. Kar dolgo sem se trudila, da bi umaknila misli od smrti Oliverja Dragojevića in neštetokrat sem si rekla, da morda kolumna o njem niti ne sodi sem, pa vendar. Na koncu sem preprosto vrgla puško v koruzo in si rekla, da so stvari in občutki, ki jih moram dati iz sebe, niti ni pomembno, kdaj in kako, bolj pomembno je to, da zadiham. Dogodek me je prizadel tako, kot se je najbrž zgodilo s celo Hrvaško in pol, če ne že več, Slovenijo. Nikoli nisem šla na njegov koncert, sem pa večkrat delala z njim in ga spoznala, kolikor se je pač dalo, v zakulisju, na večerji, med nastopom. Zdi se mi, da imamo vsi pomembno vlogo v življenju, vsak izmed nas je na tem planetu z nekim smislom in poslanstvom, glasbeniki pa so kot angeli, ki se dotakenjo našega srca in dobro poznajo njegove strune ter v nas premaknejo valove tako, kot sami ne zmoremo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Dalo mi je misliti, kako smo krhki in minljivi, kako prav vsak izmed nas bije svojo bitko in kako so, v določenem trenutku življenja, pomembne samo ure in dnevi, ker postane čas edino, kar imamo, in se oklepamo življenja zato, ker bi radi ostali še tukaj, imamo še kaj povedati, še koga objeti, prijatelje, ki ne gredo z nami, in družino, brez katere ne znamo. In potem je tako, da se vseeno zgodi in nad tem nimaš nobenega vpliva. Ni pomembno, ali si bogat, revež, slaven, preprost človek. Ni pomembno, ali si star, mlad, popolnoma zdrav ali bolan. Pač moraš iti. Te dni se mi je tolikokrat prikadel v spomin film Meet Joe Black in tisti nelagoden občutek, ki ga povzroči Brad Pitt, kljub neizmerni lepoti, ko pač izveš, da v filmu igra smrt. In niti ni rečeno, da ima smrt v resnici grd obraz, ni rečeno, da je spaka, ki nam hoče slabo, ni rečeno, da se tukaj vse konča, saj so stvari, ki jih ne poznamo, in dimenzije, o katerih prav nič ne vemo. Neštetokrat sem si ogledala Oliverjev pogreb na morju in ne vem, kdaj sem nazadnje tako jokala. Kapa dol Hrvatom in družini, kapa dol celi naciji, ki je uspela prirediti tako veličastno slovo ter ga zadnjič pospremila za roko. Nežno, tako kot je on nas neštetokrat. Tankočutno. Obzirno. Z inteligenco. S srcem glasbenika, ki ga je mnogokrat težko razumeti, saj so to ljudje, ki ne živijo, ne čutijo in ne razmišljajo tako kot mi.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Vedno je tako, da se zelo težko sprijaznim s praznino. Zelo težko sprejmem smrt in je ne razumem. Oliver mi je poklonil zelo lepe trenutke v avtu, ko sem poslušala njegovo Cesarico in razmišljala, da je prav poseben človek. Všeč mi je bila ta njegova navezanost na rojstni kraj in občutek, da je bil zelo običajen človek, čeprav zelo zatopljen v svojem svetu in z neko dozo melanholije, ki ga je neprestano spremljala. Tako kot pesniki ali slikarji, imajo glasbeniki drugačen občutek za svet in ga gledajo skozi žalostne oči, kajti prav žalost je tista, ki jim omogoča ustvarjanje in najbrž je še vedno žalost tista, ki jih naredi tako senzibilne, posebne, ustvarjalne. Zdi se mi, da se je Oliver dotaknil vseh nas, ker so njegove pesmi neke vrste soundtrack našega življenja; najbrž ni bilo zabave brez njegove glasbe in ni bilo poletne noči, preživete pri sosedih, ne da bi na ves glas peli nekaj njegovega. Sprašujem se samo, ali smo mu tudi mi, povsem navadni ljudje, uspeli vrniti vsaj delček emocij, ki nam jih je poklonil. Ali smo tudi mi imeli neko vlogo v njegovem življenju in ali se je uspel posloviti v miru ter brez bolečin, tako kot bi moralo biti za vsako živo bitje na tem planetu.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Enajst let sem igrala klavir in vem, kaj pomeni biti v svetu glasbe. Poznam tiste subtilne emocije, ki ti jih podari inštrument, in jezik, ki ga začneš govoriti sam s seboj, ko se v trenutku zaveš, da drugih niti ne potrebuješ. Obstajajo tanke strune našega srca, ki se jih glasba dotakne, kar lahko vidimo že pri majhnemu otroku, ko se odzove na glasbo, ne da bi ga tega naučili. Dimenzije komunikacije in obstajanja so drugačne, nekateri znajo iti onkraj besede in zato zmorejo videti in čutiti stvari, ki jih običajen človek ne. Vedno me prevzamejo tisti, ki imajo ta dar, ker so kot Angeli na zemlji, najbrž dejansko bližje vesolju ali bogu, zame je to vseeno, ker razumejo, da v življenju štejejo samo stvari, ki jih ne moremo kupiti in za katerimi se žal tako ne ženemo. Ljubezen. Zdravje. Prijateljstvo. Vse ostalo je mehur, ki smo ga ustvarili zato, da nam ne bi bilo preveč dolgčas in tudi zato, da zaposlimo te nore misli, ki bi drugače našle alternativno pot. Vse je narobe obrnjeno, tudi telo, ki je ustvarjeno zato, da samo okreva in najde rešitev, da se ne stara in je za vekomaj tukaj, v resnici ne deluje tako, kot bi moralo. To v meni sproži ogromno vprašanj in potem, vsakič znova, obmolknem, ker obstajajo vprašanja brez odgovorov in mi to ni niti malo všeč.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Nekateri gredo in pustijo za seboj le praznino. Potihem se vsi zavedamo, da smo ostali brez Angela in sprašujem se, ali bo zdaj vse drugače. Vem, da je Oliver v svojem pristanu in si drznem upati, da je tisti dan sedel nekje visoko na oblaku in s svojim nežnim nasmeškom opazoval barke na morju ter nas na koncu le začutil. In ponovno si prah. Ponovno si pena na valovih tako, kot se je vse začelo.

Počivaj v miru, Kapitan, mislim nate.

Deli s prijatelji

3 komentarji

  1. Prelep zapis in poklon Oliverju. Dva dni za Oliverjem se je poslovila tudi moja prijateljica, ki jo zelo pogresam. Lorella, hvala za vse te besede.

  2. Bernarda Rozenberger

    Hvala. Povejmo nasim dragim, koliko nam pomenijo in da jih spostujemo, dokler jim lahko. R.I.P.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box