Popoln trenutek

V Miamiju se zgodaj znoči. Okrog petih popoldan se nebo obarva v rožnato, sonce pa se pripravlja k potopu v sinjino, ki diši po neskončnosti. Bel pesek, ki je čez dan razbeljen, se počasi ohlaja in večer za večerom potrpežljivo prenaša tekače, tuje in domače. Na Floridi je skrb za kondicijo postala življenjski stil. Sedim na enem od številnih ležalnikov, ki so jih hotelski delavci pozabili pospraviti, in občudujem vrvež lepih, športnih teles v odlični formi in v tekmi s časom, ki pušča nezmotljive znake minevajočega življenja. Kakor da smo ujeti v peščeno uro, vsi iščemo popolno telo, tempelj naših misli in čuvarja duše. Za mojim hrbtom ocean potemni in se umiri, tu in tam kakšen ribič brez dovoljenja poskuša srečo z velikanskimi tuni, toda za vogalom ga najverjetneje čaka policist, ki ga bo v najboljšem primeru oglobil; bila sem namreč že priča pravcatim filmskim aretacijam s sirenami, lisicami in preznojenimi telesi, ležečimi v pesku na plaži.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Miami je poln nasprotij, divjih barv in grafitov, ki bodejo v oči, je pa tudi počasen, razpotegnjen v času, poln belih stavb, ki jih sonce tako zaslepljujoče obsije, da moraš umakniti pogled. Ulice so polne brezskrbnih in radostnih ljudi, zrak je zasičen s klepeti in nasmehi, značilnimi za dopustnike. Sredi take babilonske zmešnjave kultur in nagibov, v vrtincu brez konca, sem odkrila svoj popoln trenutek. Nasmehnila se mi je sreča, kajti ne najdejo ga vsi in prepričana sem, da ga nekateri iščejo vse življenje, ne da bi ga kdaj prepoznali. Po čudnem spletu skrivnostnih naključij in planetov, ki se mogoče poravnajo brez naše vednosti, se zgodi, da so stvari na pravem mestu, v pravem trenutku in s pravimi ljudmi. V mojem primeru sicer ni bilo ljudi, toda to je bilo globoko srečanje s samo seboj, na ležalniku z belimi in sinjimi črtami, s knjigo, polno pozitivnih misli v naročju, v belih kopalkah, s slamnikom na glavi in s kito, ki me je božala po hrbtu. Izza velikih sončnih očal opazujem svet okoli sebe in nenadoma, kot po čudežu, se čas ustavi. Zastrižem z ušesi, kakor žival, ki se boji tišine in popolnosti, ker je ne doživim velikokrat.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Mogoče sem samo prezaposlena s preživetjem in nekje vmes pozabim živeti … Ne vem, toda nekaj se je ustavilo. Slišim šum valov in čutim toplo sonce na nogah. Nad mano galebi z enakomernim vreščanjem življenju na plaži vlivajo občutek popolnosti. Vem, da je moja hčerka na varnem v hotelski sobi z očkom. Kot mama sem vedno in povsod na preži, toda zdaj se odklopijo vsi materinski čuti. Trenutek. Nekaj sekund, največ minuto, breztežnostno lebdim v milnem mehurčku, kakor da sem v drugi dimenziji, daleč od sveta in opazujem plažo iz zraka. Nimam preteklosti in ne potrebujem prihodnosti. Brez misli sem. Nič me ne skrbi. Nenadoma v žilah začutim popolnost trenutka in želim si, da bi trajalo za večno. Nejeverno ugotovim, da je vse na svojem mestu. Žive barve narave, sapica, ki vrtinči pesek, pisane hiške plavalnih mojstrov, tenko sikanje v zraku, ki priduši ostale zvoke. Ničesar ne bi spremenila, niti nejasne zaznave ljudi, ki me obkrožajo, se sončijo in vsak po svoje uživajo počitniške trenutke. Nepremično sedim, ker se bojim, da bom uničila popolni trenutek, obupano se ga oklepam in tiho poprosim: Ne odhajaj.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Večkrat sem se spraševala, kaj se je v tisti minuti zgodilo. Opazovala sem nebo kakor otrok v zabaviščnem parku, ko so nenadoma ugasnile vse luči in je vrtiljak obstal. Popolnost trenutka je bila veličastna in neponovljiva. Mogoče je bilo to darilo stvarstva, ki mi je namenilo spoznanje, da se stvari včasih pravilno razvrstijo in življenje steče v popolnem ritmu, v katerega se nesmrtno zaljubimo.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Vsako leto se vračam v Miami na isto plažo v upanju, da bom spet doživela popolni trenutek. Ni se več ponovil, toda v sebi ga živo čutim, ne kot spomin, ampak kot gotovost, da onkraj vseh stvari, ljudi, dogodkov, tega trenutka tukaj in zdaj obstaja še nekaj več. Iz nekega skrivnostnega razloga nam je dano vedeti le drobec vsega, toda včasih nas doleti sreča, da se lahko zazremo v življenje skozi oči neskončnosti.

Deli s prijatelji

2 komentarja

  1. Težko rečem, kaj je tokrat boljše: besedilo, ki ga deliš z nami ali fotke, ki so spet tako brezčasno brezhibne, da se jih kar ne moreš nagledati. Tokrat bi te prosila, če napišeš, od kod je bluza…. in uhani. 🙂

    • Lorella Flego

      Evo mene draga moja…bluza je znamke Massimo Dutti, uhani pa Accessorize…maham in hvala za vse! xoxo

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja