Ta kolumna je nastala na dopustu in imam občutek, da je bila nujno potrebna, kot dež sredi avgustovske vročine ali vroč poljub na zibajoči se jadrnici. Na dopustu smo vsi drugačni, okuženi s počasnim tempom življenja, s prijetnimi mislimi v glavi, končno svobodni. In čeprav v resnici čutim, da je september nevarno pred vrati (in z njim kup obveznosti), v tem trenutku samo uživam. Uživam v lepoti narave, ki me obkroža, v nočni tišini, ki jo tu in tam motijo le nagajivi črički, v poznih večerjah in slastnih ribah, v dolgih objemih in najljubših filmih, ki jih sedaj lahko gledam tudi do dveh zjutraj. Všeč mi je pogled na beležko, ki je običajno do zadnjega kotička natrpana z obveznostmi, sestanki, prireditvami, oddajami, zdaj pa samotno leži na nočni omarici in zdi se mi, da je tudi ona vesela počitka. Počasnejše življenje ali downshifting, kot temu pravi Jørgen Larsson, je v tem času nujno potrebna odločitev, ki bi se morala dotakniti vseh področij našega življenja, od načina prehranjevanja do prostega časa, od tantrične ljubezni do dela v pisarni. Obožujem poletje tudi zato, ker omogoča več prostora za počasnost, za tisto pristno lenobo, ki magično regenerira vse celice, ti vlije pristno energijo, te naredi bolj pogumnega, drznega, osredotočenega na to, kar dejansko čutiš in želiš. In ko plavam v morju imam občutek, da lebdim, sama med ribami in morskimi ježi, gledam oblake, ki rišejo bizarne figure, v vsakem iščem neko podobo. Grad, veverica, sladoled, moški profil … vse je v zraku in hkrati tudi na zemlji, kako zanimivo, da smo vsi le eno.
vir: osebni arhiv
Zvečer se zibam v mreži, z nosom proti nebu, občudujem zvezde in luno, razmišljam o neskončnem vesolju in sebi, kot izredno majhni pikici v tem kompleksnem načrtu.
glitter
0 komentarjev
Pusti prvi komentar.