Pusti oditi in se spominjati

Moj oče je umrl 11. maja leta 2013 okoli osme ure zjutraj. Tisto jutro, ko je za vedno odhajal in nas zapuščal, smo ob njegovi postelji sedeli jaz, moja mama, brat, bratranec, mačka in zdravniška ekipa. ‘Gospod Peter, me slišite,  gospod Peter?’ se je mlada zdravnica v skladu s svojo poklicno dolžnostjo trudila očeta ohraniti pri življenju, medtem ko je moja mama kljub najhujši bolečini ob izgubi, ki bo sledila, nekaj trenutkov pred smrtjo, navzočo prosila, da ga pusti oditi v miru. ‘Pustite ga, da odide.’

Vir: Pinterest

Medtem ko pišem ta zapis in mnoge druge pred tem, ki sem jih o odhodu svojega očeta zapisala, mi solze še vedno lijejo iz oči. Odšel je za vedno. Sedela sem ob postelji in prvič v življenju gledala smrti v obraz. Prvič je bilo tudi za mlado zdravnico, ki je vidno pretresena izrekala sožalje moji mami, ki je očetu stojično in prav filmsko zaprla oči in ga še zadnjič objela. Zase ne vem, ali sem ga še poslednjič prijela za roko ali sem samo vkopano sedela. Kot bi se mi glave v trenutku polastil čisti vakum, sem popolnoma otopela in brez besed strmela v strop. Točno tja, kamor je še pred nekaj minutami strmel moj oče. Kaj je videl? Ga je kdo klical? Je bil tam tisti prehod s svetlobo na koncu?  Moji mami smrt ni bila tuja, kot višja medicinska sestra je delala v domu upokojencev in umreti je videla veliko ljudi. Prav njej se lahko zahvalim, da sem se od očeta lahko poslovila v času njegove smrti.

Vir: Pinterest

Tisto jutro naju je oba z bratom pozvala, naj prideva čim prej v njuno spalnico, saj bo oče kmalu umrl. Kljub temu je vseeno poklicala zdravnika. Nihče od nas, ki smo ostali, namreč ni bil pripravljen na njegov odhod. Niti  mačka, ki je takoj potem, ko so očeta odpeljali, zlezla na njegovo blazino in cel dan in noč nepremično sedela na njej in po mačje žalovala. Na odhod je bil pripravljen samo moj oče! Ko je izvedel, da je neozdravljivo bolan, me je z nasmeškom na obrazu pobožal in rekel, da bo potrebno čim prej prodati njegov avto in mami kupiti manjšega. Kaj za vraga se mu je tisti trenutek pletlo po glavi? Zakaj je tako miren, če sem sama tako jezna. Zapustil me bo! Mene, svoje vnuke, ženo … Zakaj se ne bori? Zakaj se ni boril prej? Oče je vedno živel po načelu živi in pusti živeti. Čeprav ni verjel v usodo, je bil vedno sprijaznjen s tistim, kar mu je ta prinesla.

Vir: Pinterest

V času, ki mu je še preostal, ga je najbolj bolel pogled na nas, ki se nikakor nismo mogli sprijazniti s tem, da ga kmalu ne bo več med nami. Predvsem sama sem ves čas gojila upanje, da se bo zgodil čudež, spet drugič pa sem dejstvo, da je oče hudo bolan, potisnila čisto nekam stran in se obnašala, kot da je vse v najlepšem redu. Slednjemu je gotovo botrovalo tudi dejstvo, da sta v današnji družbi, ki slavi mladost in lepoto telesa kot največji dosežek in prednost v življenju, smrt in minljivost nekaj, o čemer se ne govori. Ko sem kasneje ob neki priložnosti o smrti razpravljala v družbi, kjer je bila navzoča tudi psihologinja, mi je ta priznala, da sem imela veliko srečo, da sem bila lahko prisotna ob smrti očeta. Smrt je sestavni del življenja in ta priložnost, da sem jo spoznala na takšen način, naj bi me osvobodila strahu pred njo, strahu pred neznanim.

Vir: Pinterest

‘Ne bodite žalostni.’ Oh, oči, ko bi le lahko. Pravijo, da je žalovanje ob izgubi najbližjih nujno potrebno. Da se le tako lahko posloviš in posloviti se moraš. Sama sem se od očeta poslavljala dolgo časa. V dnevnik, ki sem ga začela pisati zanj, sem sprva zapisovala le lepe stvari, ki so se mi zgodile po njegovem odhodu in za katere bi si želela, da bi jih doživel z menoj. Spet drugič sem mu zaupala občutke nemoči in žalosti, ki so se me polotili vsakič, ko sem pomislila nanj. Pisala sem mu pesmi. Ko sem zaprla oči, sem ga videla, kako je skupaj z mojimi otroci, ki jih je hodil iskat v vrtec in šolo, nasmejan izstopal iz avta. Takšnega se ga spomnim. Zvečer sem mu v mislih pripovedovala družinske prigode, on pa se mi je vedno le nasmihal, točno tako kot takrat, ko je izstopal iz avta. Leta po njegovi smrti sem ga redno sanjala, sprva vedno bolnega, kar me je še posebej vznemirilo, saj sem v sanjah po njegovem odhodu vedno iskala neka skrita sporočila. Veliko sem jokala, čeprav sem mu obljubila, da ne bom. Vedno bolj me je začenjala preganjati misel, da očetu s tem, ko veliko mislim nanj, res ne pustim oditi in da zaradi tega sam tava nekje, kjerkoli že.  Edino mesto, kjer nisem občutila in tudi danes ne občutim žalosti, je pokopališče. Ob njegovem grobu počepnem, zaprem oči, solze se vlijejo same od sebe, jaz pa nisem žalostna. Tega si ne znam razložiti, niti se ne trudim.

Vir: Pinterest

Potem pa se je zgodila Knjiga življenja. Risani film, ki sem si ga ogledala skupaj z otroki, je govoril o življenju v onostranstvu, o življenju po smrti, tako kot ga vidi mehiška kultura. Med drugimi me je prevzel prizor, v katerem  se živeči na tem svetu skrbno spominjajo preminulih. Vsake toliko časa v njihov spomin prižgejo svečo,  spet drugič se pogovorijo ob fotografiji umrlega in nenazadnje se umrlih spominjajo vsak dan ob povsem običajnih priložnostih, na primer ko zalivajo gredico z rožami. ‘Umrlih se je potrebno spominjati,’ starejši v risanki podučijo mlajše. ‘Le tako bodo ti smeli ostali v svetu svetlobe, kamor zasluženo odpotujejo, ko zaključijo življenje na tem svetu,’ še dodajo. Ko utonejo v pozabo, jih čakata tema in mraz. Brez spominov ni ničesar.  In že zapiram oči. Oče se mi smeji, medtem ko zapušča svoj avto.

Vir: Pinterest

Pridi, rada bi te videla spet.

Pridi v moje sanje.

Odpri duri, ki skrbno bedijo med mojim in tvojim svetom.

Zajemi zrak in mi na mah izpovej, razkrij in zaupaj,

kako boš prelisičil vratarja,

ki te je ob sončnem vzhodu popeljal na sedež  počitka.

Pridi, rada bi te videla spet.

Deli s prijatelji

6 komentarjev

  1. Draga Petra! Iskrena hvala za ta zapis..zelo se me je dotaknil,saj sem podobno doživela tudi jaz.
    ❤️

  2. Hvala. Čudovite besede, ki pomagajo.

  3. Sem v obdobju zalovanja…., ne prepoznam se. Okrog mene polno praznega prostora. Vidim ljudi, vendar si jih ne zelim srecati. Vem, da je srecna, kjer koli ze je,vendar bi zelela spustiti vsaj solzo, pa ne gre.

  4. Petra, tudi mene je na nek nacin oce prosil za dovoljenje, da odide. Bilo je julija leta 2015, 2 meseca po maminem slovesu. A jaz sez nisem uspela poslovit, saj se je predal in prosil za pomoc pri odhodu v bolnisnici.. se danes je hudo.. hvala za zapis! Iz srca!❤️

  5. Drage bralke, v čast si štejem, da je Petra zelela deliti te občutke z nami. V veliko veselje mi je, da je v tej ekipi ter da si upa postaviti srce na dlan in biti ena izmed mnogih zensk. Hkrati pa edinstvena. Vam pa hvala, ker nas berete in hvala, ker vam nikoli ni vseeno. Vsem tistim, ki se nahajajo v tezkem obdobju pa močan objem in vedite, da ne bo dezevalo za vekomaj. Xoxo

  6. Drage moje bralke, vesela sem, če sem uspela kateri od vas vsaj za trenutek olajšati bolečino, ki jo prinese izguba bližnjih. In kot pravi stari pregovor, čas celi vse rane. Nekatere prej, druge kasneje. Poskušajmo čim več lepega storiti že danes, da na spomine ne bomo gledale z obžalovanjem. Želim vam čudovit dan, Petra

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box