Sreča po moje

Po filozofski definiciji je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje, a kar nam življenje ponuja veliko več  možnosti zadovoljstva, nas posledično kot potrošniško družbo vedno bolj dovzetno zgolj za vizualne dražljaje do polne sreče loči vedno več stopnic.

Vir: Pinterest

Človeštvo je v nenehnem lovu za dobrim počutjem in dolgoročnim zadovoljstvom v življenju. Je mogoče, da se približujemo stanju, ko bo sreča vedno samo na dosegu roke in nikoli prav naša? Težave z doseganjem stanja sreče so se še poglobile, ko je sreča postala merljiva, primerjalna vrednost. Komentar o tem kako srečen bi nekdo bil, če bi le imel takšno srečo kot Srečnež, se med vrsticami velikokrat bere, da bi bil Nesrečnež srečen, če bi le imel takšno avto kot Srečnež.  Ni iz trte izvit pregovor, da je vsak svoje sreče kovač. Seveda nisem zagovornik, da je mogoče edino pravo srečo užiti v obliki duhovne izpopolnjenosti. Verjamem, da obstaja pravo ravnotežje med materialno in duhovno srečo in da ena brez druge v današnji družbi ne moreta eksistirati. Prav zato s srečo tokrat sklenimo kompromis in ji dovolimo vstopiti v naše življenje takšna kot ta trenutek je, majhna, sramežljiva, velika, nenapovedana…

Vir: Pinterest

Jutri bom srečna

Čeprav nisem bila vzgojena v pomanjkanju imam navado, da stvari hranim za potem. Saj veste, jutri bom to čudovito kremo gotovo bolj potrebovala kot danes. Enako počnem z besedami, dejanji, čustvi. Ničkolikokrat sem želela ostati brez dlake na jeziku, a sem skrbno zložene povedi raje shranila za drugič. Gotovo bodo bolj zalegle. Tudi srečo rada hranim za jutri. Vem kaj me izpolnjuje, kaj vzbuja v meni občutek zadovoljstva, pravzaprav imam srečo ves čas pred nosom, a po njej ne posežem. Naj jo nekaj ostane še za potem. Za moje odrivanje sreče na jutrišnji dan gotovo ni kriva zgodba o količini sreče, ki naj bi nam bila s ključem usode zapisana v DNK-ju. Veliko bolj verjetno je, da si v življenju podzavestno ne dovolim vrhunca, zaradi praznine, ki bi mu lahko sledil. Sreča vendar ne more trajati večno.  Ujeta v vicah premišljujem dalje. In če jutri udari nesreča. Velikokrat sem že slišala, da so ljudje resnično srečo okusili in dojeli, šele po težki življenjski izkušnji, veliki nesreči, ki jim je spremenila pogled na življenje in srečo. Nekateri pravijo, da se je lažje posloviti od nesrečnega življenja kot od srečnega, spet drugi so mnenja, da je prav srečno življenje lek za vse tegobe, nesreče in izgube. Ujeta v vicah se znova sprašujem ali bom srečna jutri? Draga moja, kaj pa če poskusiva danes?

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Je sreča lahko nevarna?

»Poznam kar nekaj ljudi, ki menijo, da je preveč sreče v življenju lahko nevarna popotnica. Veste, o čem govorim? Anja vpraša Zalo, kako ji gre v zakonu, v poslu, z otroki in ali je srečna v svojem novem domu. Zala ji, čeprav je vse bolj ali manj popolno, odgovarja, da je kar v redu, in ob tem hiti trkat ob les. Zakaj? Da je ne bi slišala nesreča. Vraža, da je kazanje sreče arogantno in nespodobno vedenje, ki se kaznuje s skorajšnjo nesrečo, je Zalo privedlo do tega, da je svojo srečo namensko skazila sama, le da nase ne bi priklicala nesreče. Biti gospodar svoje nesreče se sliši bolje kot to, da ji srečo v življenju izmakne neka višja sila, lovec na srečo. In tako ujeta v tej vraževerni igri zatiranja lastne sreče, svojega uspeha, zadovoljstva in veselja ni upala deliti niti z najbližnjimi. Še več, v najbolj srečnih trenutkih svojega življenja se je začela namensko odrekati materialnim stvarem, da bi le ohranila ravnovesje na tehtnici v korist sreči. Če bi se Zali prej uspelo poglobiti in raziskati, od kod tej vraži takšen zalet, bi hitro spoznala, da je vzplamtela, ko je večina ljudi v naših krajih živela slabo in je bilo srečno življenje prej izjema kot pravilo. Če je koga za trenutek oplazila sreča, jo je že naslednji trenutek pojedla nesreča. Danes živimo drugače, živimo kakovostno in polno življenje, ki načeloma ne daje plodne podlage za nesrečo, zato ta vraža ne bi smela imeti takšne moči. Lahko bi se kolektivno dogovorili, da sreča ni nevarna in da je čas, da jo doživimo s polnimi pljuči. Zala je danes srečna, le tu in tam še kdaj potrka ob les.«

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Se je sreče mogoče nalesti?

»Pred mano je naporen večer. Z 12-letno hčerko se odpravljava na njen prvi koncert. Ona je v nekakšni mešanici ekstaze in najstniške histerije že mesec dni, jaz pa ves čas premišljujem, kako naj s čim manj slabe volje v množici kričečih najstnic preživim štiri ure. Seveda se smehljam, ko me pogleda, ji prikimavam, ko mi razlaga o norveških dvojčkih, ki sta obnorela svet, in na koncu celo zaigram kul mamo, ko ji na poti do vhoda predlagam skupinski selfi. Trudim se, da ji ne pokvarim večera, zato svoje mnenje o glasbenem okusu današnje mladine delim s sodelavko, ki na isti koncert pelje dve hčeri. S ‘sotrpinko’ ves čas razmišljava, ali bi bilo bolje v prvi vrsti stati z zamaški v ušesih, si na glavo natakniti slušalke in poslušati glasbo po svojem okusu, ali pred koncertom spiti kakšno pivo. Kakorkoli, pred mano ni večer, ki bi ga lahko označila za srečnega. Bi se lahko še bolj motila? Res je, da sta bili dve uri čakanja na Marcusa in Martinusa vse prej kot zadovoljstvo in ugodje, a ko sta fanta stopila na oder, se je zgodila čarovnija ali, bolje rečeno, kemija. Sreča, ki je silila iz vsake pore teh deklet, je v trenutku preplavila dvorano. Nihče ni ostal imun. Še malo prej sem se spogledovala z mrkimi starši, ki so tako kot jaz pazili na svoj podmladek, zdaj pa so se njihova usta razlezla v širok nasmeh. Sreča je vsakič, ko je kateri od dvojčkov pomahal množici, v valovih preplavljala prisotne. Bila je opijajoča. Njihovi hormoni sreče so spodbudili moje. Z gotovostjo lahko rečem, da so čisto ponoreli. Že dolgo nisem bila tako srečna kot ta večer. Po koncertu sem sodelavki poslala sporočilo, da se ta večer nisem imela tako slabo, kot sem sprva mislila (vseeno mi je bilo malce nerodno priznati, da sem na najstniškem koncertu pravzaprav uživala). Mojca mi je brez sramu priznala, da je bilo čudovito, od vse te silne sreče v okolici je potočila celo nekaj solz sreče. In ko je na moje sporočilo odgovorila še organizatorka večera in ga opisala kot eno samo srečo, sem vedela, da izkušnje z nalezljivo srečo nisem okusila samo jaz. Bila je neprecenljiva, še danes, ko pišem in pripovedujem o njej, se mi od sreče orosijo oči (seveda sem se na koncertu cmerila tudi jaz).«

Deli s prijatelji

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja