Terapija nasmeha

Včasih se mi zgodi, da se zjutraj zbudim in že v zraku začutim, da se mi obeta težek dan. Pravzaprav še več: na tilniku se počasi, a zelo jasno naježi koža, kot bi bile antene zelo pozorne na nevidne signale, ki pa telesu zelo jasno napovedujejo, da je pred mano nova izkušnja. Opravljam delo, ki ni najbolj enostavno, predvsem zato, ker se dnevno soočam z energijami, ki niso najbolj skladne z mojo, z ljudmi, ki jih marsikdaj ne bi rada slišala, pa vendar moram, ker je to del neke rutine. Posledično imam vedno premalo časa za prave prijateljice, a še dobro, da mi tega preveč ne zamerijo, čeprav verjamem, da si tu in tam mislijo svoje. Sem zelo radoveden človek in nenehno prebiram knjige o tem, kako je pozitivnost ključnega pomena in moč človeka je ravno v tem, da zna ostati pogumen takrat, ko gre vse narobe. Nekoč mi je astrologinja povedala: “Imate sposobnost videti luč na koncu tunela, četudi je v resnici ni; to je izredna vrlina močnih ljudi in tukaj ste zato, da druge naučite verjeti takrat, ko gre vse narobe”. Marsikdaj se spomnim njenih besed in se večkrat sprašujem, ali sem v resnici močna ženska ali samo ženska, ki je vajena delati z ljudmi. V bistvu je nemogoče imeti ob sebi samo dobre, prave in nasmejane ljudi, zato moraš med temi energijami voziti slalom in poskrbeti, da se te preveč ne dotaknejo.

foto in make-up Biljana Babič
Foto in make-up Biljana Babič

Zame je nasmeh terapija proti slabi volji in ljudem, ki vztrajno in marsikdaj tudi brez razlogov ovirajo pot; takih ni malo in o tem se najbrž tudi strinjate. Všeč mi je leteti visoko in menim, da nikogar ne motim, ker je nebo neskončno in ni nič slabega v tem, da rad potuješ med zvezdami, ker ti je všeč njihovo lesketanje. Sicer se s tem vsi ne strinjajo, hitro si moteč, če izstopaš ali če se vztrajno ne oziraš na druge in živiš svojo zgodbo. Kar pa ostane zame prava uganka, saj gre za vprašanje, ki nima racionalnega odgovora. Morda zavist. Morda bolečina. Morda samo dolgčas in dejstvo, da se veliko raje ukvarjamo s tem, kar se dogaja v sosedovi hiši, kot pa s tem, kar imamo doma. Nekoč sem imela v službi nadrejeno, ki mi je neprestano nagajala; nikoli nisem uspela razumeti, zakaj, sicer pa sem se z njo zelo obremenjevala. Pravzaprav več: če me je slučajno klicala, sem se začela kar potiti, nisem marala njene podobe, njenega glasu, celo parfum me je spravil v obup. In zadeva je zelo dolgo trajala, a ko sem nekega dne prispela iz dopusta, kot običajno polna lepih misli in literature, ki sem jo pozorno prebirala na Floridi, z glavo na paši in odprtim srcem, se mi je zdelo, da moram nekaj spremeniti. V sebi. Globoko. Zaman prebiramo knjige, če se potem ne držimo nasvetov, če dovolimo, da nam drugi krojijo usodo in odločajo o naši sreči. V resnici smo vedno mi tisti, ki se prepričamo, da imajo drugi tako veliko moč nad nami; dovolj bi bilo reči “Ne” in bi bile stvari povsem drugačne.

foto in make-up Biljana Babič
Foto in make-up Biljana Babič
foto in make-up Biljana Babič
Foto in make-up Biljana Babič

Tako me je nekega dne poklicala in kot običajno je bila reka zelo glasnih besed in pač tip ženske, ki ti ne dovoli spregovoriti. Nekaj v meni je naredilo klik in namesto slabe volje in razočaranja sem pokazala najlepši nasmeh. Pa ne samo to. Bil je iskren. Ni šlo za farso ali igro, preprosto sem se odločila, da z njo nekaj ni bilo na pravem mestu in je morda potrebovala pomoč. Ko je zagledala prijaznost in odprtost, se je kar ustavila; bilo ji je nerodno, morda pa je tudi pomislila, da sem nora, tega ne bom nikoli izvedela. Potem je začela govoriti o družini, težavnem sinu, problemih v službi, hiši v tujini, o življenju, ki je bilo zelo ostro in ji resnično ni prihranilo niti ene bolečine. Sredi pogovora sem jo vprašala, ali ve, zakaj se ji vse to pravzaprav dogaja. Rekla je “Ne, imam najbrž smolo”. Podarila sem ji knjigo in srčno upam, da jo je prebrala, vendar o tem nisem prepričana, ker imam občutek, da nekateri ljudje tarnajo in so v resnici srečni v svoji žalosti ali so le tako navajeni, kot bi mislili, da druga resnica niti ne more obstajati.

foto in make-up Biljana Babič
Foto in make-up Biljana Babič

Nasmeh je vaše orožje. Tudi in predvsem takrat, ko pot ni tlakovana z bleščicami, ampak zdi se mi, da se celo vesolje zna organizirati tako, da se ponovno prikažejo in poskrbijo za našo srečo. In nasmeh nas nič ne stane, lahko nas samo dvigne do najlepših oblakov in poskrbi, da se vsaka situacija, tudi najbolj  nora, počasi umiri. Verjemite, da je iz višjega zornega kota zadeva povsem drugačna, ker so naše težave v resnici zelo majhne, a smo mojstri v zapletanju in pogosto poskrbimo, da postane muha slon, slon gora, gora pa neskončen ocean. Marsikdaj se znajdem v situacijah, ki so zelo naporne, težke in nehvaležne; nikoli ne pozabim na moč nasmeha in se tudi v najbolj temnih trenutkih zanesem na njegovo čarobno moč. Tega se lahko naučite tudi vi, ne potrebujete veliko, morda manj slabih misli in več prepričanja, da bo vse tako, kot mora biti. Pisanje za svojo spletno stran mi je nedvomno podarilo še več samozavesti in poguma, da marsikdaj dam srce na pladenj in dovolim, da vsi pogledate vanj. Na začetku nisem bila prepričana, ali delam prav, potem pa se mi je zdelo, da sem to jaz, brez maske in make-upa, samo jaz. In vsakič, ko se zatopim v ta svet, ki je v bistvu tudi vaš, to naredim z nasmehom; lahko je za mano zelo naporen dan, možno je, da sem srečala veliko ljudi, ki niso izpolnili mojih pričakovanj, nakar se spomnim, da ne smem pričakovati in vsak je lahko preprosto tak, kot želi biti, četudi ni najbolj skladen z mano. Nič narobe.

foto in make-up Biljana Babič
Foto in make-up Biljana Babič

Morda se zadeve spremenijo takrat, ko postaneš končno zrel, da jih tudi razumeš. Morda pa je le tako, da ti v določenem trenutku vesolje da vedeti, da imaš v roki vse karte za zmagovalno igro. In na prvi pogled je kar težko verjeti, da se pravzaprav vse začne z enostavnim, pristnim, odprtim nasmehom.

podpis

Deli s prijatelji

1 Komentar

  1. Zlata resnica Odkar sprejemam življenje tako kot pride, sem za vsako izkušnjo hvaležna in bogatejša. In odkar ne pričakujem nič od nobenega, me vsaka malenkost razveseli. Najlepše pa mi je, ko me poboža iskren nasmeh, besede so skoraj odveč…. resnica je v očeh

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Naroči se na naš YT kanal
Holler Box