Živalski vrt, v katerem živimo

Nisem bila vzgojena s percepcijo, da je sosedova trava bolj zelena, a potovanje skozi življenje te zna tudi oddaljiti od pravih ciljev ter tu in tam poskrbi, da preprosto pozabiš, kdo si ali kam greš. Delam od svojega 16 leta, ko sem prvič prestopila prag televizije in se od takrat še nisem ustavila. Vmes se je sicer spremenil cel svet, dobili smo celo svojo republiko, toliko o tem, kako je pravzaprav življenje fluidno in stvari nikoli ne stojijo. Ali pač. Dejstvo, da se lahko počutim ljubljeno, zadovoljno in hvaležno, je nedvomno stvar izbire in tudi perspektive; včasih imam občutek, da mi je bila sreča položena v zibelko, skupaj z zelo naklonjenimi zvezdami, drugič pa mislim, da sem za vse, kar imam, pošteno garala in skakljala čez ovire, kot najspretnejši kanguru. Priznam, da je bilo pri 20 to skakanje veliko bolj zabavno kot zdaj, ko morda bolj pozorno in tudi modro opazujem ljudi, ki so bolj za v živalski vrt, kot za moje delovno okolje. Del moje vzgoje pa je bil tudi ta, da se preveč ne ukvarjam z drugimi in jih ne skušam spremeniti, pa tudi kritiziranje mi ni preveč znano, ker se vedno trikrat ugriznem v jezik, preden izrečem kaj nehvaležnega. Kot zdaj, denimo: en, dva, tri. In je že mimo.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Te dni potiskam na stran cinizem in preslišim besede, ker vem, da ni boljšega časa za spremembe, kot je zdaj. Vse se začne tukaj in zdaj, ne jutri ali čez par ur, temveč takoj, kar je edino smiselno. Po potovanju v ZDA vedno pogrešam malo več optimizma in resnično ne mislim, da tukaj zanj ni razlogov. Prej bi rekla, da bi morali imeti magično krpo, s katero bi lahko izbrisali vsa usta, polna slabih besed, in vse misli, ki so osredotočene na škodoželjnost. Teh je žal res veliko, prav preveč in ni mi jasno, kam nas bodo peljale. Razmišljam tudi o tej naši majhni državi, taklo ljubki in polni zelenega, s čudovitimi jezeri in mesti, ki so prava paša za oči. Ampak osebno imam občutek, da vse to ni dovolj, če smo kot ljudje narobe nastrojeni. Kot bi imeli napako, ki je prav kužna in se širi kot virus, tako da nisi nikoli siguren, kdo ga je staknil. Saj ni, da sem brez madeža, daleč od tega, a vseeno imam svoje življenje, ki ni osredotočeno na misijo, kako pokvariti ostalim bivanje na planetu, ker sem preveč zaposlena sama s sabo, da bi jih sploh opazila. In tudi ne želim si spoznati drugih osebnih svetov, če pač ne gre za prijatelje ali izredno zanimive ljudi. Moja trava je dovolj zelena, da lahko samo sebe mirno pasem na lastnem vrtu in mi prav nič ne manjka. A ko pogledam onkrat ograje vidim polno glav z velikimi očmi in še daljšimi jeziki, ki se stegujejo proti meni, zato se sprašujem, ali nimajo svojega pašnika ali se jim je preprosto zmešalo. Življenjska uganka, na katero ne znam odgovoriti.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Ljudje delajo težave, četudi jih ni, si jih pač izmislijo. Za nekatere je to hobi in po zelo čudnem naključju je tako, da vedno srečaš par takih cvetkov na svoji življenjski poti. Slabe misli pa so kot počena guma: lahko se pelješ zelo daleč, preden jo zamenjaš. In tako te tudi te misli kar osvojijo, postaneš njihov suženj, ena pripelje drugo in se znajdeš sredi začaranega kroga, ki se kar ne konča. Zaključi jo morda le karma, ko se ti prej ali slej zgodi nekaj, kar pošteno potegne zavoro in ugotoviš, da na tem čudovitem svetu ne živiš le ti. Ne vem, morda imajo nekateri občutek, da si bodo poškodovali oči, če bodo gledali na pozitivno stran dogodkov, morda pa so le toliko žalostni in zafrustrirani, da jim je všeč, če v drugemu povzročajo trpljenje ali občutek nelagodnosti. Včasih bi se kar zaprla v svojo nevidno komoro varnosti in ne bi prišla več ven, a žal je tako, da se življenje začne prav na točki, kjer se zaključi cona udobja.Vivian Green je nekoč dejala, da živeti ne pomeni čakati, da se nevihta umiri, temveč plesati v dežju. Zato te dni, kljub soncu, hodim po svetu mokra, brez dežnika ter skušam ujeti glasbo tudi tam, kjer je pravzaprav ni. Kot otrok plešem in plešem na svojo melodijo in v sebi sestavljam novo sliko ljudi, prijateljev in dogodkov.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Ni mi všeč, ko v sebi začutim, da postanejo stvari samoumevne. Sploh tiste majhne, a še kako pomembne, ne smejo postati površne. Seveda se življenje zgodi mimogrede, a odnosi so nekaj povsem drugačnega. Gradiš jih počasi, vztrajno, previdno in ni rečeno, da ti bo uspelo. Prijatelje štejem na eni roki in tako je tudi prav, glede sovražnikov pa ne bi vedela, najbrž jih je veliko, a jih ne vidim, ker se z njimi ne ukvarjam. Leta so me namreč naučila, da je treba spustiti, niti ne slepo verjeti, temveč prav spustiti in iti naprej zato, da najdemo nova vrata. Tudi v poslovnem smislu. Pri 40 bi bila rada manj razočarana, a žal nisem; zdi se mi, da postane vsak dan izgubljena bitka, ker delam z napačnimi ljudmi. Tisti, ki me gledajo skozi ograjo in niti ne opazijo, da imajo pol metra zraven  vrata, dovolj je, da jih odprejo in bi bilo vse skupaj lažje. Pa vendar: ali zmorejo? Ali si tega sploh želijo? Mislim, da ne. Sindrom te države je, da naredimo goro težav in potem jih ne znamo rešiti, da zasedamo položaje zato, da grejemo stole, da nismo sposobni prevzeti odgovornost in ne znamo komunicirati, da smo zahrbtni, polni laži in povrh vsega ne odgovarjamo na elektronsko pošto ali na telefonske klice. Ker je lažje tako, podobno kot noj, ki da glavo pod pesek in je prepričan, da ga nihče ne vidi.

Foto in make-up: Biljana Babič

To je moj živalski vrt. Morda le pričakujem preveč. Pričakujem, da bi mi svet prinesel veliko dobrega in težko razumem, da je pomembno le nasprotno: kaj bom sama podarila svetu.

Deli s prijatelji

2 komentarja

  1. Tvojo dušo, srce in čudovit karakter je v današnjem krutem času težko najti.. To si pokazala z dejanjem tvoje prisotnost ob naši žalosti. Pa vseeno mislim. da si ob tvojih vrlinah dovolj močna da se upreš nepravicam in častihlepju nekaterih ljudi.

    • Lorella Flego

      Hvala Brane, tople besede so balzam za dušo. Velik objem tebi in tvoji čudoviti ženi. xoxo

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja