Brskanje po spominih je blagodejno

Sem ena tistih, ki fotografije še vedno hrani v foto albumih. Čisto vse, od prve do zadnje. Včasih imam občutek, da trgovine s fotografskimi storitvami živijo izključno zaradi moje muhavosti, ki mi izrecno ‘prepoveduje’ da bi si fotografije ogledovala in hranila na računalniku. Nekaj podobnega se dogaja tudi z glasbenimi arhivi.

Vir: Pinterest

Ko otrokoma kažem kasete in plošče, me začudeno gledata in niti slučajno jima ni jasno, kako bosta predmeta, ki ju poznata zgolj iz potiskov majic, pričarala glasbo. Pa jo, glasbo, ki jo najmlajši opredeli kot tisto, ki jo je dedi poslušal v avtu, starejša pa kot nekaj, ob čemer mami ob pregledu zgodovinskih glasbenih kvizov vedno zaigra srce. Potem so tu še dnevniki, zapiski, pisma, izrezki iz časopisov, stari šolski zvezki … Arhiv, ki piše moje spomine, je skorajda poln in kot ste najbrž že ugotovile, sem jaz nepopravljiva ljubiteljica nostalgije.

Vir: Pinterest

Besedo nostalgija je leta 1688 skoval švicarski zdravnik Johannes Hofer. Imel jo je za medicinsko in nevrološko bolezen. Med simptomi našteva prekomerno razmišljanje o domu, jokavost, tesnobo, nespečnost in neenakomeren srčni utrip. Beseda nostalgija je sestavljena iz besed nostos (‘povratek’ ali ‘vrnitev domov’) in algos (‘bolečina’), navdihnila pa jo je ena največjih epskih zgodb o domotožju in zgodovini, Odisejada. V 18. in 19. stoletju so se znanstveniki celo trudili, da bi v okostju človeka našli patološko nostalgično kost. Kasneje nostalgije niso imeli več za nevrološko bolezen, temveč so jo vse do sredine 20. stoletja povezovali s posebno obliko depresijo.

Vir: Pinterest

Danes je nostalgija predmet resnih znanstvenih raziskav, medtem ko sama lahko že zdaj potrdim, da obujanje spominov na ljubljene ljudi in dogodke name deluje vse prej kot slabo. Zagotovo lahko rečem, da vračanje v preteklost pri meni vzbuja pozitivna občutja in občutek ljubljenosti, pripadnosti družbi in hkrati zmanjšuje negativna občutja, kot sta osamljenost in pomanjkanje smisla. Prav zato si nikoli nisem gnala k srcu, da novodobne mantre čuječnosti, ki pravi, da bi morali živeti tu in zdaj, ne obvladam prav dobro. Še posebej v trenutkih, ko bi z glavo res morala biti tu in zdaj. Tako se na primer na sprehodu v gozdu, kjer bi morala za popolno sprostitev vključiti vsa čutila in jih priklopiti na tu in zdaj, brez težav odpeljem nazaj v preteklost.

Vir: Pinterest

Dovolj je že šum vetra v krošnjah, skozi katere pronica pozno popoldanska svetloba in že sem stara petnajst let. Skozi telo se znova začne pretakati energija, ki je tiste majske dneve, polne pričakovanj in raziskovanj, delala tako posebne. Povem vam, veliko bolje od vseh meditacij, ki sem jih kdajkoli preizkusila. Zakaj pa ne, tudi moja babica, ki danes  težko samostojno prehodi razdaljo od kavča do stranišča, je namesto tu in zdaj veliko raje ‘ujetnik’ časa, ko je z lahkoto preskakovala kamnite prepreke. Tako ona kot tudi jaz si lepe spomine z lahkoto lahko prikličeva. Ona se v svojo mladost najraje odpravi tako, da zamiži, jaz v devetdeseta najhitreje odplujem z glasbo. O ja in devetdeseta so bila res posebna leta. Mogoče sem prav zato sedaj toliko bolj občutljiva, ko vidim, kako površno si devetdeseta  lastijo novodobne modne povzpetnice.

Vir: Pinterest

Brez pristnih vznesenih občutkov, zgolj kot kos modnega mesa, ki ga je v skladu s trendi potrebno prebaviti. Spet drugič lahko s komadom All I need skupine Air  znova odpotujem v poletje leta 2005, ko sva s partnerjem na potovanju po Franciji v pričakovanju najine prvorojenke spletla toliko spominov. Ko ga slišim danes, si tako kot takrat zaželim položiti bose noge na armaturo avtomobila in z dlanmi skozi okno med prsti loviti topel poletni zrak, ki ga oplaja vonj po še ne zrelih jabolkih. Nostalgija in podoživljanje spominov v meni vzbujata prijetne občutke. Spomnite se vašega prvega poljuba ali zgolj vonja, ki je ostal v zraku po poletni nevihti, vi pa ste mokri z njim lovili najbolj srečne dni tistega meseca. Naše zadovoljstvo z življenjem je deloma odvisno tudi od tega ali v življenju ustvarjamo pozitivne zgodbe in spomine, h katerim se radi vračamo, bodisi po uteho ali kar tako, ker se nam zaželi sanjarjenja pri belem dnevu.

Vir: Pinterest

In ker je zame dobro življenje tisto, v katerem čutim smisel in ki mi ponuja užitek, ne vem, zakaj mi občasen beg v preteklost ne bi mogel dati zadovoljstva za tu in zdaj ter upanje za prihodnost.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

4 komentarji
  1. Tudi jaz se večkrat zasačim, kako razmišljam o preteklosti. Enkrat mi je nekdo rekel, da potem nisem zadovoljna s sedanjim življenjem. Ne, to ni res. Nostalgija mi daje potrditev, da mi je bilo lepo in da sem hvaležna za te nore spomine. Hvala za ta zapis, Petra!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.