Brskanje po spominu

Nekaj dni nazaj se je mimo mene sprehodil moški, prepojen s kolonsko vodico, katere vonj me je popeljal v srednjo šolo. Takoj sem se znašla v širokem, hladnem in bučnem hodniku z belimi zidovi, ki so zajezili moj vsakodnevni strah. V spomin sem priklicala še neprijeten vonj po šolski malici, se kar naenkrat znašla na lepljivih tleh kluba, ki sem ga tako redko obiskala, in začutila tisto staro hrepenenje po ljubezni. Že sem sedela v parku in se za roke držala s svojo prvo ljubeznijo. In občutila vsako strto srce. Ta preblisk me je udaril kot strela in še preden  bi ga lahko ponovno doživela, ga ni bilo več.

Sredi ljubljanskih ulic sem ga poskušala rekonstruirati. Predstavljala sem si razpoke v zidovih, poti do šole, sporočila na telefonu. Čutni spomin je odprl čustveni prepad, ki ga nisem mogla raziskati. Razmišljala sem o tem, kdo sem bila pri 18 letih, kako sem bila navdušena, da sem del nečesa, ne glede na to, za kaj gre, o mojem prepričanju, da bi pravi izračun lažne pomembnosti in ravno prav privlačnosti, hudomušnosti in dobra mera nenavadnosti lahko dokazala, da sem bila vredna pozornosti nekega fanta. Vse zveni nekako slabo, kajne? Vseeno sem ga zamudila, vsaj za trenutek, in hitro, kot zahteva takšno čustvo.

Moje razmerje s spominom je morda najbolj dvomljivo. Kolikor ga cenim, ga uporabljam tudi za konstruiranje poenostavljenih idej o tem, kdo sem bila in kako sem se počutila. V svojim mislih sem ga popredalčkala in ga kategorizirala v kakršnokoli ureditev, ki je ustrezala izbrani pripovedi (bila sem srečna, bila sem žalostna, bila sem prazna, bila sem navdihnjena). Povsem ga ignoriram, potem pa se spomnim vsega naenkrat in se obupano ustrašim, da je čas linearen. Sovražim, da pozabljam delčke. Nove kontekste zamenjam za staro znanje in se pretentam, da bi stvari morala narediti drugače.

Nenehno dokumentiranje mojega življenja je pomemben del te hiše iz kart. Svojo sedanjost vročično zabeležujem, tako da se bom nekega dne lahko vrnila k njej in se z njo napojila. Poslušala bom stare priljubljene pesmi, brala stare dnevnike, iskala stare vstopnice za Dramo, brala ljubezenska pisma, gledala stare videoposnetke in se veselila, kako boleče daleč se zdijo. Kako drugače se zdaj počutim in kako nepojmljivo je to. Hlepim po rasti in spremembi, nato pa se obrnem in žalujem nad različicami mojega življenja in sebe, pred katerimi sem želela pobegniti. Spominjam se svojim spominov kot odvisnica. Njihovo podoživljanje z vedenjem, kako se bodo odvili, je preveč prijetno, da bi se mu uprla.

Nostalgija je kot vemo glasba uma. To je dokaz naše sposobnosti, da odrežemo dvoumnosti preteklosti in se pretentamo v mišljenje, da bi lahko stvari naredili drugače: sprejeli smo sebe, cenili stvari, prej dojemali. To je razlog, da je »Uživaj, ko lahko!« trajni nasvet, ki ga nudijo otrokom, študentom, nosečnicam, novim staršem, mladim strokovnjakom in

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

mladoporočencem, čeprav je v neposrednem nasprotju s kompleksnim čustvenim spektrom, ki ga življenje zahteva. Zato je mladost zapravljena na mladih. Ne moremo ločiti tega, kar vemo zdaj, od tistega, kar smo vedeli v preteklosti, vse je pomešano. Dolgo sem enačila kopičenje spominov z zbirko modrosti. Morda me zaradi tega nič ne naredi bolj panične kot misel, da pozabim svoje življenje, in to, kako me zaradi določenega pekočega spomina lahko zvije v trebuhu. Toda kako pametno je, da se sprehajamo po nečem tako izčiščenem, da se ne zdi več pristno? Saj se ne želim vrniti v tisti čas, zakaj si torej ne dovolim iti čez te spomine? Bi tako bila še vedno jaz?

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Namesto svojega tipičnega »snemanja« in ocenjevanja bi lahko preprosto prepustila stvarem, da se odvijejo v realnem času. Šokantno je brezskrbno živeti v neskončnosti in verjeti, da se bo v spominu ohranilo vse, kar bom kdaj potrebovala. Toda če se ne bo, bom zato plačala sprejemljivo ceno, da sem pač živela polno v danem trenutku.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Do zdaj še nisem pomislila, da lahko pomembne stvari spolzijo skozi mene kot globok vdih ali da je to lahko celo zdravo in naravno. Če se zavedam, da moja preteklost še naprej živi v meni – v tem razmišljam, se obnašam, čutim, zaznavam – ne da bi se spominjala posebnosti, sem pomirjena, da se moja potreba, da preteklost ponovno preučim, manjša.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

V obdobju, ko je nostalgija komodificirana in celo nevarna, je to lekcija, ki si jo je treba zapomniti. Razvajanje v preteklosti je lahko katarzično, presenetljivo in razoroževalno, vendar je na koncu le sanjarjenje. Mogoče je najbolj pametno, da si zapomnimo, da nas je z razlogom pripeljala do tu, kjer smo.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.