Imela bom ves čas na svetu

Ko se vozim v službo, zadnje čase namesto radia poslušam  podcaste. Ta petek, ko sem se že zjutraj najprej skregala s sinom, ker je v šoli izgubil še eno športno opremo in me je namesto sonca pozdravil dež, sem nejevoljna sedla v avto in na moje presenečenje uspela 45 minut, kolikor traja vožnja iz Logatca v Ljubljano, izkoristiti zelo koristno. Na vrsti je bil podcast o času, ki naj bi mi uspel razložiti, kako ravnati s časom, da ga bom imela na pretek, oziroma kot pravi avtorica knjige Off the Clock, Laura Vanderkam: “Ne potrebujete več časa, ampak več spominov!” Pogovor me je prevzel do te mere, da želim enega od povzetkov deliti z vami, medtem ko sama srčno upam, da me bo knjiga (sem jo že naročila po spletu) spodbudila, da bom zavrgla in spremenila vzorce, ki mi narekujejo dva klišejska stavka o času in sicer tistega klasičnega, da nimam časa, in tistega drugega, ki postane stalnica po tridesetem in ga navkljub fizikalnim dokazom, da temu ni tako, zelo rada delim s prijateljicami: ‘Kajne, da  čas leti veliko hitreje kot pred leti?’ 

Vir: Pinterest

Kot najbrž veste, se ljudje po svetu razlikujemo v marsičem, imamo različno izobrazbo, posedujemo različno premoženje, živimo v različnih bivališčih, medtem ko imamo vsi, prav vsi na razpolago enako količino časa (pustimo zdaj tisto, da nekateri uspejo pririniti do stotice brez težav, spet drugi, tako kot moj oče, potegnejo ta kratko že pri šestdesetih). Vzemimo si časovno enoto enega dneva, 24 ur, 1440 minut, 86400 sekund. Ta je enako dolg za poslovneža v New Yorku, učenca v Sloveniji in kmeta v Indiji.  In vendar ljudje različno dojemamo čas, predvsem pa ga različno porabljamo. Avtorica številnih knjig o času in zelo uspešne spletne strani, ki se ukvarja tako z načrtovanjem urnikov kot tudi nasveti, ki nam pomagajo obrniti čas v našo prid, je za svoje objave opravila ogromno študij s prostovoljci, ki so si dovolili nameniti nekaj časa projektu, ki ga je poimenovala ‘Sledi svojemu času’.

Vir: Pinterest

Eno prvih dognanj je bilo zelo zanimivo. “Ko sem povprašala ljudi o njihovih urnikih, času, je bil tipičen odgovor, da so precej zaposleni, da nimajo dovolj časa za spanje in aktivnosti, ki jih veselijo. Ko pa sem jih prosila, da dejansko sledijo svojemu času, se je izkazalo, da delajo manj in spijo več kot so si mislili,” pove. Ljudje tudi radi mislimo, da smo zelo zaposleni, veliko bolj kot drugi okoli nas. Predvsem v sodobnem času, ko se zaposlenost in “pomanjkanje” časa merita z uspešnostjo. Po drugi strani pa si ljudje največkrat zapomnimo dneve, ko delamo preko delovnega urnika in noči, ko nas muči nespanec. Z rednim sledenjem časa, se izkaže, da temu ni tako in da sta povprečni delovni dan in noč v letu veliko boljša kot ju opisujemo sami. Ljudje se delimo v dve skupini, in sicer med tiste, ki čas resnično doživljamo zelo stresno in smo pod hudim pritiskom, ko spremljamo kazalce na uri, in spet med tiste, ki s časom resnično nismo obremenjeni. 

Vir: Pinterest

Laura je ugotovila, da ljudje, ki jih čas ne mori, vedo, kam je šel njihov čas, oziroma kje in kako so ga zapravili. Prav tako so slednji  čas, ki so si ga namenili zase,  porabili za veliko bolj zanimive stvari kot prvi. Še posebej so izstopali njihovi ponedeljki. Tako so na primer na ta dan zvečer nekateri z družino odšli v kino, spet drugi so obiskali tečaj plesa, tretji pa so s prijatelji kuhali večerje … Izkazalo se je, da dogodki in početje, ki si jih je vredno zapomniti, vzbujajo občutek, da imaš dovolj časa. Medtem ko vsakodnevna rutina, kot je na primer gledanje televizije ali brskanje po pametnemu telefonu, ne nudi kvalitetnih spominov, ki bi si jih možgani zapomnili, in s tem čas za preživljanje “prostega” časa enostavno izpuhti, ustvari se občutek, da časa enostavno nimaš. Ljudje, ki s časom niso obremenjeni, tudi veliko manj preverjajo svoje telefone in kaj se dogaja na družabnih omrežjih. 

Vir: Pinterest

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se tega početja ljudje niti ne zavedamo. Ko sem si pred kratkim na svoj pametni telefon naložila aplikacijo, ki meri čas, ki ga preživim na telefonu, sem se zgrozila. Z lahkoto, ampak res z lahkoto sem prekoračila dnevno sprejemljivo dozo (2 uri) in to predvsem ob dnevih, za katere zaradi pomanjkanja časa nisem vedela, kje se me drži glava, medtem ko sem tiste bolj umirjene vikende telefon običajno stradala svoje pozornosti. Časovno neobremenjeni ljudje so veliko svojega časa vlagali v ljudi in v odnose. Posvečajo se  družini, nekaterim sorodnikom ter res ozkemu krogu prijateljev (ne moreš biti prijatelj z vsemi – to napako so nam privzgojila družabna omrežja). Veliko bolj kvalitetno jih  uvrščajo v svoj urnik dnevnih ‘obvez’.

Vir: Pinterest

V knjigi se je avtorica posvetila tudi psihologiji časa oziroma našemu dojemanju časa. Predvsem temu, zakaj imamo včasih občutek, da čas teče zelo počasi in spet drugič, da nam spolzi iz rok, kot bi mignil. “Zanimivo je, da poznamo dva občutka, ko čas teče počasi. Slabega in dobrega. V prvega nedvomno sodi izkušnja, ko vam na javnem prevozu nikakor ne uspe potolažiti v nebo kričečega otroka, ali ko v vrsti čakate pred okencem na pošti,” pove. Zelo pomembni za dojemanje časa so spomini.  Več ko imamo spominov na določeno časovno enoto, daljša se nam ta zdi. Večini ljudi se tako zdijo štiri leta, ki so jih preživeli v srednji šoli ali na fakulteti, daljša kot zadnja štiri leta njihovega življenja. To pa zato, ker nas na tisto obdobje veže več spominov. Zgodilo se nam je veliko novih stvari, številne od teh smo v življenju počeli prvič, veliko dogodkov je bilo povezanih z močnimi čustvi in seveda vse to z lahkoto ustvarja spomine. 

Vir: Pinterest

Zelo podobno dojemanje časa nam pričara potovanje na nov, eksotičen konec sveta. Prvi dan se nam bo vedno zdel neskončno dolg.  To pa zato, ker  se možganom niti slučajno ne sanja, kaj od tega bodo potrebovali v prihodnosti in si zato skušajo zapomniti čim več. Medtem ko si od tedenske rutine dom-služba-dom niti slučajno že leta ne zapomnimo nikakršnih podrobnosti. Pravzaprav lahko rečemo, da je ta čas enostavno izginil. Ljudje si ne želimo več časa, želimo si več kvalitetnega časa, želimo si več spominov, želimo si bogatejšega življenja. Velikokrat se nam dogaja, da si do spominov zaradi trenutnega, hipnega udobja niti ne dovolimo. Tako na primer večkrat sanjamo, da bi po službi odšli na otvoritev likovne razstave, na koncert, v gledališče. Domov se vrnemo utrujeni, zunaj dežuje in kavč je videti tako udobno. In s tem, ko mislimo na hipno udobje, pozabljamo na kvaliteto življenja, na kvalitetni čas, ki nam bo tudi v prihodnosti s spomini dajal vedeti, da smo čas in življenje lepo izkoristili in ne, da se je ta zgolj odvil pred našimi očmi. 

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.