Kaj se zgodi, ko se naš stil preneha razvijati?

Včasih, ko se sprehajam po ulici, opazim ženske, oblečene v udobne čevlje in suknjiče z blazinicami na ramenih ali z resnično velikim frfrujem in rahlo modrim senčilom, ali v črnih sandalih s platformo in oprijetih kavbojkah in ogromno zlatih ogrlic in verižic. Nato pogledam navzdol in na svojih ramenih opazim lanen suknjič, kombiniran s kavbojkami z visokim pasom in rjavimi natikači, in pomislim: ali ženske v določenem trenutku dosežejo vrhunec stila, od katerega si preprosto ne morejo opomoči? Pravim »opomoči«, ker smo se zataknili v dobi, za katero verjamemo, da opredeljuje naš »najbolj resnični jaz« in tudi zajema naše najboljše obdobje. 

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ko sem v srednji šoli odkrila suknjiče in kavbojke z ravnim krojem in visokim pasom, sem se upravičeno podvrgla preobrazbi. Nenadoma sem imela vsa oblačila, ki bi jih kdaj lahko potrebovala, in tako sem morala poskrbeti samo še za obutev. Takrat sem ravno ugotovila, da je moda nekaj, kar me zanima, da uživam v pisanju, spoznavala sem nove ljudi in vse to je postalo tako živahno in zabavno. Vse je bilo novo! In drugačno! V dobrem smislu! Mojim dvajsetim se je tako dobro pisalo. Veliko se zgodi v naših dvajsetih, toliko življenja. 

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ko si oblečem kavbojke in zagrabim svoj najljubši suknjič, se spomnim na svoje prve suknjiče, ki so se mi v tistem trenutku zdeli tako kul. Pomislim na to, da se oblačim enako, vendar bolje. Saj razumete, še vedno imam isti stil, na mojo srečo pa mi kreativni umi modnih oblikovalcev ponujajo vedno boljše različice mojih priljubljenih kosov. Čeprav nič v meni ne kliče po tem, da bi se vrnila v tista leta. Bila sem tako zmedena in negotova. Psihično sem pripravljena na to, da prerastem nekdanjo sebe, ko sem ugotovila, da so me odnosi v mojem življenju začeli definirati in narekovati moje življenje, nedvomno pa takrat, ko sem suknjiču dodala še ujemajoče se hlače in si kupila svoj prvi kostim. Ali je čudno, da se moj stil tehnično ni spremenil tako, da bi to odražal? Da bi še vedno rada izgledala kot nekdanja različica sebe, čeprav se ne želim nujno počutiti kot ona? Ali lahko hkrati na eni strani občutim ta intenziven občutek sindroma sleparke, ko nosim oblačila, ki kažejo na prejšnjo mene, po drugi pa se mi zdi povsem samoumevno? Je ta občutek samorazumevanja pravzaprav le moja cona udobja?

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Vse je tako zmedeno, ker se ukvarjam s premiso, da je slog odraz tega, kje in kdo smo v realnem času. Kot spremenljiv dodatek ali začasna tetovaža. Mogoče pa to sploh ni res. Mogoče je čarovnija v napetosti, ki je nehote ustvarjena med tem, kdo smo in kdo smo bili.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ali naj bi se naš slog sploh spreminjal? Ali pa gre za pritisk, ki ga čutimo, ko modna industrija vsako sezono poskuša vsiliti nova oblačila.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

No, spet prihaja čas, ko bo moja uniforma ponovno v uporabi, in tega se čisto nič ne veselim. Še naprej bi rada nosila bele bombažne obleke, široke bluze in čisto majčkene torbice … kot vsako poletje. Ali to kaj pove o meni? 

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.