Mnogi obrazi odraščanja

Vedno sem počela smiselne stvari, se varno odločala, molčala, dokler nisem bila prepričana, kaj moram povedati. V šoli sem se dobro odrezala. Diplomirala sem. Živim doma in skladno s pričakovanji načrtujem selitev k fantu. V razmerju sem z nekom, ki ga poznam skoraj devet let. Svoje besede raje zložim v mislih ali na papirju, preden jih izgovorim na glas.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Kot nenamerni arhitekt svojega življenja sem ga ovila kot novorojenčka. Odejo sem močno zavila okoli odločitev, ki sem jih sprejela, popoln kalup za osebo, za katero sem mislila, da bom vedno. Zgradila sem ga tako, da me drži pri miru, da imam noge zasajene točno tam, kjer stojim. Zgradila sem ga po meri vremenskih sprememb, da bi vzdržal vse zunanje negotovosti, ki bi utegnile priti skozi in utopiti moj občutek stabilnosti.

Vir: Pinterest

Zato nisem pričakovala, da bo začelo puščati od znotraj. Presenetilo me je. Nenadoma sem se znašla pod vodo. Zdaj je vse videti zamegljeno, kot da nekaj pogrešam, čeprav nisem ničesar izgubila, kot da nekaj potrebujem, čeprav imam vse, kar rabim, kot da me nihče ne razume, čeprav sem obkrožena z ljudmi, ki me poznajo, kot da se je vse spremenilo, čeprav se ni nič.

Vir: Pinterest

No, ne nič. Jaz sem drugačna. Ta del uganke se je pravkar začel kristalizirati. Po mesecih uživanja zamujene frustracije, da me nihče ne vidi tako, kot sem si želela, da bi me videli, ali mi postavljali vprašanja, ki sem jih želela slišati, mi je prišlo na misel, da sem jaz tista, ki je razpihovala namige nove mene, samo zato, da jih nihče ne bi prepoznal.

Vir: Pinterest

Ne morem več z besedami povedati, kdo sem, ampak zagotovo vem, da sem nekaj, kar še nikoli nisem bila. Nujna potreba, da bi temu določili besede, se mi je zataknila kot pastila v grlu, primer pisateljeve blokade, tako izčrpavajoč, da me vznemirja ponoči. Odlomki stavkov se mi vrtijo po glavi, ko poskušam zaspati. Čakanje, da jih zložim skupaj, se zdi nemogoče in potrebno, kajti kaj je pisanje brez tona, stališča, jasnega začetka in konca? Nič drugega kot pisanje dnevnika.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Neštetokrat sem segla k svoji nočni omarici in odklenila telefon, da bi poskušala kaj zapisati, preden bi zdrsnilo iz mojih misli. Začela sem se spraševati, če sem do zdaj vedno sprejemala enake odločitve vedno znova in znova.

Vir: Pinterest

Ponavljamo zgodbe o sebi, da bi razumeli svoje svetove. O tem sem pisala. Zgodbe, ki sem jih vedno pripovedovala o tem, kdo sem – da ne tvegam, da sem dobra hči, da sem nezapleteno dekle, da moram biti določenega videza, da bom srečna, da oblika moje prihodnosti ni samo očitna, ampak neizogibna – zdaj zveni nenavadno neskladno, kot da ne bi bila usklajena z mojim trenutnim jazom. A čeprav začenjam opažati, kaj nisem, še vedno ne znam natančno ugotoviti, kaj sem. Zato se mi zdi, da v resnici nikoli nisem niti vedela.

Vir: Pinterest

Moj um mi veleva, naj ovržem sume. Pravi, da gre le za klasično prehodno krizo identitete srednjih dvajsetih let. Vendar me tudi sili, da sklonim glavo, si pokrijem ušesa in čakam, da bo nevihta mimo in se lahko spet zavijem v življenje, ki se mi tako udobno prilega. To bi bilo vsekakor lažje, toda moje telo ve resnico, zbira solze v kotičke očes, kadar se ji bližam, je prežeto z adrenalinom z vsakim večjim korakom, vibriram s skoraj neznosno željo, da bi imela nekoga, ki bi z odobravanjem kimal vsaki moji odločitvi.

Vir: Pinterest

Želim se počutiti razumljeno, a najprej moram razumeti sebe. Vem, da se ne počutim na svojem mestu, ker se je moje življenje spremenilo, ker sem ga zgradila, da me drži pri miru. Zgradila sem ga tako, da imam noge zasajene točno tja, kjer stojim, tako da ko sem naredila korak naprej in s tem počila kalup svojega starega jaza ter se vprašala, katere zgodbe bi lahko povedala o sebi, je bilo življenje, ki sem ga oblikovala tako skrbno, videti nenavadno majhno.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

In vendar, tako zmedeno, kot je vse videti, tako dvomljivo, kot se zdi, mi v prsih radovedno vznemirja utrip. Z gromom mi pravi, da ne morem ne vedeti, kar že vem, lahko pa si dovolim, da zasledujem rast in ne stabilnosti, da se le rahlo držim stvari, za katere sem mislila, da jih hočem, da odvijem odejo in zavzamem pokončno držo. S še enim udarcem polaga besede na moj jezik, nekakšno predajo: jaz sem arhitekt svojega življenja in nisem več nenamerna.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.