Modni svet v zadnjem času pretresajo škandali. Najprej se je na ‘zagovorni klopi’ znašla blagovna znamka Dolce & Gabbana, ki bo zaradi impulzivnega komentarja Stefana Gabbana na svojem Instagram profilu o tem, da je kitajsko tržišče “en navaden drek” in zaradi pretirane angažiranosti Diet Prade, da znamko pokoplje, po vsej verjetnosti izgubo štela v milijonih. Nič boljše je ni odnesla blagovna znamka Victoria Secret, ko je “šef” hiše Edward Razek za britanski Vogue izjavil, da na modni pisti Victorie Secret ne vidi plus size modelov niti transspolnih modelov. Zaradi burnih odzivov in medijskega linča je odstop ponudila Jan Singer, CEO blagovne znamke, ki je bila na tej poziciji zgolj dve leti. Tako Stefano kot tudi Edward sta se javno opravičila, a očitno ‘krvi’ željni publiki to ni bilo dovolj in še vedno vztraja na tem, da si blagovni znamki zaslužita zgolj grajo in celo izgon iz modnega raja.
Da je sovražno komentiranje na Instagramu danes lahko zelo škodljivo za posel, se ne zmeni niti Roberto Cavlli, ki je pod objavo Chiare Fergani v spodnjem perilu Intimissimi pripisal, da je Chiara samo oglaševalski stroj in da v njenem početju ni ne ljubezni, ne spontanosti. Chiara se je odgovora vzdržala, je pa zato namesto nje oblikovalcu na ironičen način odgovoril Fedez: ‘To je lažni profil, kajne?’ Cavalli mu ni ostal dolžen in je nadaljeval z obtožbami, da Chiara ni dobra mama, da svojega sina ni dojila, ker se je bala za videz svojih prsi. Zgodba je sicer dosegla medije, a so bili ti očitno preveč zaposleni z Dolce & Gabbana in Victoria Secret, da bi sovražno dopisovanje razplamtelo takšna čustva kot pri zgoraj omenjenih blagovnih znamkah. Kar nekaj trgovin na Kitajskem je izdelke Dolce & Gabbana umaknilo iz prodaje, medtem ko naj bi jih net-a-porter umaknil z novim letom. Tudi posnetek zadnje modne revije Victoria Secret je v preteklem tednu doživel najnižjo gledanost doslej, padla pa je tudi prodaja njihovega perila.
Zgodbo o izprijeni in grdi podobi modnega sveta v teh dneh nadaljuje francoska antropologinja in etnologinja Giulija Mensitieri s knjigo “The Most Beautiful Job in the World”, v kateri je na podlagi štiriletnega raziskovanja razkrinkala izkoriščanje, ki naj bi se dogajalo v zakulisju francoske mode. Avtorica se je pogovarjala s številnimi vpletenimi, ki poganjajo kolo mode: modeli, stilisti, frizerji, producenti, vizažisti, novinarji in mladimi modnimi oblikovalci. Za delo v drugi najbolj donosni industriji na svetu je povsem normalno, da boš tega kot začetnik opravljal brezplačno in to velikokrat več kot samo 8 ur. Žal naj bi bila takšna praksa del splošne prakse pri vseh oblikovalskih in medijskih hišah, zato se vpleteni ne morejo ‘rešiti’ s tem, da pobegnejo k drugemu oblikovalcu ali v drugo medijsko hišo, saj je povsod enako. Da je moda igrača za bogate, sem se že pred leti pogovarjala z Emilom Rebekom, ki danes opravlja delo modnega urednika pri L’Officiel Hommes Italia. Znal mi je povedati, da so delovna mesta v modnem tisku in industriji v Italiji tako podplačana, da si jih kot hobi lahko privoščijo zgolj otroci bogatašev, ki si želijo biti del tega bleščavega sveta. Oseba, ki nima drugih prihodkov, s plačo, ki je v modnem svetu zagotovljena za delo praktikantov, ne bi uspela preživeti.
Tako kot glavna protagonistka knjige, stilistka Mia, ki nosi Chanel torbo in Prada čevlje in vsake toliko z letalom leti na eksotična mesta, kjer snemajo modne editoriale, medtem, ko spi pri prijateljih na kavčih, saj nima denarja za najem stanovanja in komaj uspe plačati račun za telefon. Plačo vsake toliko dobi v bonih, ki jih lahko unovči v luksuznih butikih in ker je za delo, ki ga opravlja, zelo pomembno tudi to, kako je videti, teh bonov ne proda. Podobnega mnenja o podplačani praksi je bila tudi Barbara Podlogar, ki je najprej delala v modni hiši Azzedine Alaïa in kasneje v trgovini s konceptom Corso Coma 10. Lea Bernetič je svoje delo pripravnice pri londonski izpostavi Giorgio Armani zaključila, ker naj bi ji za osemurno delo povrnili zgolj potne stroške in malico. Ob plačilo za svoje delo pa so velikokrat tudi modeli. O tem je pred kratkim javno spregovoril Federico Pignatelli, lastnik največjega kompleksa fotografskih in video studiov na svetu, ki se je zavzel za to, da se zlorabe na tem področju nehajo. Prav zato je v New Yorku ustanovil modno agencijo The Industry Model MGMT. in lansiral celovit priročnik, kako ravnati pošteno in ohranjati temeljne pravice modelov.
Nič boljše se ne godi v Sloveniji, kjer v primeru neplačila najkrajšo vlečejo frizerji, vizažisti, modeli in stilisti. Izgovora, da bodo brezplačno opravljeno delo lahko ‘unovčili’ kot dober portfolio, ki naj bi jim v bodoče zagotovil dobro plačano delo, se dandanes poslužuje večina, ki je kakorkoli vpletena v video in fotografsko produkcijo, žal ne samo modno. ‘Vsak se sicer lahko odloči sam, ali je pripravljen sprejeti podplačano ali brezplačno delo v zameno za ‘dober glas seže v deveto vas’, a na dolgi rok tako enostavno ne gre’, mi zaupa vizažistka, ki ne želi biti imenovana. ‘Povsem razumljivo je, da na začetku svoje kariere, ko se še učiš in pridobivaš stranke, kakšno delo opraviš tudi zastonj, a žal je v Sloveniji tako, da se tega vsi hitro navadijo in od tebe pričakujejo, da bodo tvoje storitve vedno brezplačne,’ še doda. Spet druga pravi, da so za nastale razmere vizažisti, frizerji in stilisti krivi sami, saj z nižanjem cen sami sebi pljuvajo v skledo, medtem ko delodajalci to veselo izkoriščajo. ‘Nihče ne gleda na kvaliteto, le da je čim bolj poceni ali zastonj, ‘ mi zaupa. In žal ne kaže, da se bodo zadeve na tem področju kmalu izboljšale. Tržišče je prenasičeno z ljudmi, ki bi si želeli opravljati ‘najlepše delo na svetu’. Nekateri samo brezplačno, spet drugi pa so za modo pripravljeni korakati celo preko ‘trupel.
Da, moda je glamur, blišč, najlepše delo na svetu, a zadnji dogodki kažejo, da je, tako kot vsi drugi ‘običajni’ posli, očitno tudi krvava pod kožo.
