Na modno revijo z domačega kavča

Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da se v zraku ne počutim najbolje. Da sedem na letalo, mora obstajati res dober, recimo raje izjemen razlog. In ta laskav naziv si je na samem začetku moje modne kariere prislužil modni teden v Parizu. Spomnim se svojega prvega.  Z letališča naravnost v Louvre, kjer sem za las ujela modno revijo, revijo hiše Valentino. Ni bilo časa za tedensko vnaprej pripravljeno razkazovanje garderobe pred vhodom. Na svoj sedež v peti vrsti sedem natanko takšna, kot sem v Ljubljani sedla na letalo. Srce mi tisti hip pospešeno bije zaradi modnega spektakla, ne zaradi cirkusa pred dvorano, ki se v letih kasneje razvije v povsem nov fenomen mode, imenovan ulični stil. Ta je po mojem mnenju precej razvrednotila pojem modna revija, modne hiše pa pahnila v nezavidljiv položaj plehkega razkazovanja moči, z junaki uličnega stila ‘nabildano’ prvo vrsto.

Vir: Business Insider

Tema, ki pred pričetkom kot z vznemirjenjem začinjena predjed pade na dvorano in gostom naznani, da je napočil čas, me prvič popelje v čisto novo dimenzijo, dimenzijo profesionalnega modnega sveta. Luč, prvi takti, prvi izhod in od navdušenja naježena koža. Dvorana je res ogromna in kljub temu, da sem od modne piste oddaljena več metrov, imam občutek, da se z modeli sprehajam vštric s kamero, ki jim sledi ob njihovih udarnih korakih.  Ob meni sedita še dve novinarki, ki pokrivata teden mode v Parizu. Ena prihaja z Danske, druga iz Nemčije. Vse tri si zapisujemo ključne besede, ki opredeljujejo novo kolekcijo (da, takrat se je o modi še pisalo).

Chanel
Chanel
Moschino

O razsežnosti prostora priča dejstvo, da se po modni pisti istočasno sprehaja osem manekenk hkrati. Aplavz, ki zadoni v prostoru, ko se med gledalci pojavi Valentino Garavani, je primerljiv z navdušenim vzklikanjem na športnem zmagoslavju (da, takrat se je ob defileju in ob prihodu oblikovalcev še ploskalo). Tistega marca leta 2005 sem na danes tako imenovani statusni seznam (da, danes v svetu modnih vplivnežev veljaš toliko, kolikor kljukic si naredil na revijah prestižnih imen modnega sveta) vpisala še revijo hiše Chanel, Kenzo, Dior in Lanvin … Bilo je nepozabno. Nič drugače ni bilo, ko sem Pariz zamenjala za Milano. V italijansko prestolnico mode sem prišla z namenom čim bolje poročati o kolekcijah, o več kot polletnem delu oblikovalcev, stilistov, šivilj, snovalcev dogodka, ki se pred očmi gledalcev tragikomično zaključi v pičlih petnajstih minutah.

Giorgio Armani
Giorgio Armani
Prada

Spomnim se, kako sva z Lorello v času kosila hiteli na sedež italijanske zbornice mode, kjer sva lahko v medijski sobi strnili mnenje o kolekcijah Versace, Max Mara, Salvatore Ferragamo, Roberto Cavlli, Etro, Missoni, Marni, Gucci, Giorgio Armani (in drugih) in skupaj z nekaj fotografijami poslali prispevke na uredništvi (da, takrat se je o modi še bralo). Z zagonom ulične mode in kasneje vplivneži je vrag na tednih mode odnesel tudi šalo. Nenehno oprezanje za fotografi, ki so morali prepoznati tvoj modni potencial, je preokupiralo tudi meni nekoč zelo ljube poznavalke mode in blogerke, ki so modo do tedaj istočasno jemale zelo resno in spet z zdravo mero humorja.

Jacquemus
Vir: Business Insider

Še danes se jočem od smeha, ko se spomnim pogovorov na naših večerjah  v vedno isti milanski kitajski restavraciji, kjer smo znale po napornem dnevu srečati tudi oblikovalca Alessandra Dell’Acqua in na katerih prav gotovo nismo snovale, kakšno pričesko si bomo oblikovale naslednji dan, niti nismo pregledovale spletnih objav, ali nas je mogoče v svoj objektiv ujel kakšen od uličnih fotografov (da smo stale pred objektivom takrat zelo vplivnega fotografa uličnega stila in blogerja Yvana Rodica, Facehunter, se nam je zdelo drugotnega pomena).

Foto: Imaxtree
Foto: Imaxtree

Tedni mode se kmalu sprevržejo v cirkus, v egoistično izpostavljanje samega sebe pred dejanskim dogodkom. Nikogar več niso zanimala predstavljena oblačila in modni dodatki. Nihče ni bil več tam zaradi oblikovalcev, nihče ni bil tam zaradi šova, nihče več ni znal skovati pičlih pet stavkov o kolekcijah. Pred vhodom ene zadnjih revij, ki sem jih še obiskala v živo, je v skrbno oblikovanih stajlingih paradiralo toliko ljudi, da sem dobila občutek, da mi nikoli ne bo uspelo priti v samo dvorano. Kasneje se je izkazalo, da večina njih pred vhodom zgolj pozira in se pretvarja, da so del tako želene modne smetane. Koga briga za Frido Giannini, koga briga za Gucci.

Versace
Versace

In modne revije so kar naenkrat izgubile ves tisti čar, zaradi katerega sem bila pripravljena kupiti letalsko karto in se s srcem v hlačah povzpeti 10.000 metrov visoko. Prav tako so takrat vedno večjo moč začeli pridobivati spletni portali, blogerji in kasneje vplivneži, ki so o modi še vedno znali poročati profesionalno in objektivno, brez nepotrebnega balasta o tem, v kaj so bili oblečeni prvi dan in kako dobra je bila revija njihovega sponzorja. Spet sem lahko sedela v ‘prvi vrsti’, lepo oblečena, z rdečo šminko na ustnicah, na domačem kavču. Na profesionalnih spletnih straneh sem lahko v dejanskem trenutku lahko spremljala modno dogajanje pred in v sami dvorani. Kot bi bila tam. Slaba vest, da bi ob tako pomembnih modnih prelomnicah, kot je nova sezona, vseeno morala biti zdaj v Londonu, Milanu in Parizu, mi ni dala miru, a sem jo utišala s podporo slovenskemu modnemu oblikovanju. Prvih nekaj let, ko so tedni mode v Ljubljani še potekali pod okriljem založniške hiše Adriemedie,  je bilo vznemirjenje pred revijo Zorana Garevskega, Nataše Peršuh, Young @squat v zasedbi Petera Movrina, Petje Zorec, Diane Ljubičić  primerljivo s tistim, ki sem ga čutila pred prvo revijo v pariškem Louvreu. A udobje in profesionalizem online modnih revij me je prizemljilo na domači kavč veliko pred letošnjo krizo.

Luisa Beccaria
Luisa Beccaria

Prve vrste letošnjih jesenskih edicij tednov mode pa so mi bile še posebej pri srcu. Brez slabe vesti sem se ‘udeležila’ vseh modnih dogodkov v vseh modnih prestolnicah, tudi tega v Ljubljani.  Prenosi v živo še nikoli niso bili tako popolni. Šlo je za prave modne dogodivščine, ki so gledalcem prek spleta omogočale celo več doživetij kot gledalcem na dejanskem dogodku. Pomislite na modno revijo Louisa Vuittona, ki je potekala v prečudoviti La Samaritaine v Parizu. Medtem ko so obiskovalci lahko zrli v zeleno steno (green screen), smo  digitalni gledalci na domačih kavčih lahko občudovali mimohod modelov v kombinaciji s spremljevalno projekcijo Wim Wendersovega filma Wings of Desire. Tudi gibanje kamer še nikoli ni bilo tako dinamično. Zdaj z vrha, zdaj od blizu, zdaj od daleč, zdaj od spredaj in zadaj spet od strani.

Foto: Imaxtree

Na modni reviji Prade, kjer smo vsi čakali na debi Rafa Simonsa, so te skupaj s glasbeno podlago zavzele pomemben scenografski element.  Prepričljivi zoom posnetki pa so uspeli pričarati šelestenje  materialov tako prepričljivo, da sem imela občutek, da mi tkanine dejansko polzijo med prsti. Iznajdljive modne hiše so spletni ogled modnih revij organizirale na več različnih lokacijah, kjer so v vlogi kredibilnih komentatorjev nastopala zveneča imena iz sveta modnih vplivnežev. In moda znova dobi  besedo. Kar naenkrat ni več pomembno, na kateri modni reviji smo se znašli (konec koncev smo bili k ogledu povabljeni čisto vsi), znova postane pomembno, ali znaš o videnem kaj povedati. Hvala bogu. Si predstavljate, da bi na vprašanje predstavnice modne hiše Chanel, kakšna se mi je zdela njihova revija, odgovorila samo s čudovita?

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.