Na vse dobro in tudi na slabo

Biti v sožitju z vesoljem je pravzaprav vse. Če nam je dano, potem se bo tudi zgodilo, v pravem trenutku, na pravem mestu, za pravi razlog. Kar smo gradile v letu 2018, so temeji za vse dobro, ki zdaj pride, kar lahko še naredimo je le to, da razpremo roke in se pripravimo na to novo avanturo. December je mesec, ko nedvomno pogledamo nazaj in malo bolj natančno analiziramo stvari, ki smo jih počele, morda tudi ljudi, ki smo jih srečale ali situacije, v katerih smo se znašle. S ponosom dvignem kozarec šampanjca in nazdravim na vse dobro, ki me bo zadelo kot vlak pri največji hitrosti in tudi na slabo, kajti brez teh tegob ne bi bila jaz. Morda je prav zanimivo, da nam življenje prav vedno ne dovoli hoditi po poteh, ki smo jih izbrali, saj imamo tako možnost raziskovati druge, ki znajo biti veliko boljše ali pogumnejše od tistih, ki smo si jih sami zamislili. Večkrat bi se morale spomniti, da smo za vsako izgubljeno bitko ali izgubljeno osebo pridobile nekaj novega. In brez teme je nedvomno tako, da zvezd ne bi nikoli videli.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

2018 mi je podarilo veliko lekcij; želim si jih zapisati zato, da nanj slučajno ne bi pozabila. A v resnici je nemogoče spregledati lekcije, ki se največkrat vsedejo na našo dušo v obliki brazgotin in čeprav so tanke ali skoraj nevidne, je nedvomno tako, da imajo svojo težo. Vsaka posebej. Naučila sem se ohraniti notranji mir takrat, ko se znajdem sredi vojne, in spustiti ljudi, predvsem v poslovnem svetu, ki name deluje kot zaporniška krogla na nogi. Niti ne v smislu, da ne moreš hoditi, nekako greš naprej, a kako, je povsem druga zgodba. Ko odkleneš te verige in zakorakaš samostojno in brez odvečnega balasta, se počutiš, kot bi bil na robu prepada. Pomislim na človeka, ki je leta in leta v zaporu, ko pa pride ven, ga ne čaka le novo življenje, temveč nov svet. Lahko se popolnoma znajde ali sploh ne, a odločitev je v nas samih in pri meni je tako, saj veste, da spustila ne bom. Morda se ženske pri štiridesetih preveč cenimo in imamo preveč rade zato, da bi spustile neprecenljivo priložnost: dihati s svojimi pljuči in imeti svojo vizijo ni privilegij, prej bi rekla, da je pravica. Zato se, drage moje, sprašujem, koliko ljudi in situacij zadržujete tudi ve, v obliki zaporniške krogle z debelo verigo na nogi in ste se morda na vse skupaj tudi navadile? Zanimivo, kako znamo biti trpežne in trmaste ter imamo tudi v najbolj globoki temi občutek, da se morda tu in tam celo sveti. Če pa bi samo odprle vrata in dovolile pravi svetlobi, da nas oblije kot magični žarek sreče, bi morda celo razumele razliko med temo in dnevom. Sicer ima vsaka stvar svoj čar, a morda je bilo mišljeno tako, da doživimo eno in drugo.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Te dni se vsi sprašujemo, kaj bi pravzaprav želeli v novem letu. Pri sebi ugotavljam, da so želje vedno ene in iste, morda tu in tam dodam kakšno svežo, a v resnici dobro vem, da mi nič ne manjka. Radovednost pa je tista, ki me neprestano potiska naprej in tako poskrbi, da raziskujem manj varne poti, zaradi katerih se včasih opečem, drugič niti najmanj, a če potegnem črto, lahko le rečem, da je tveganje vredno. Nazdravljam dobremu zato, ker se v življenju zrcalim kot srna v vodi in vedno uspem videti veliko več odtenkov, kot jih je v resnici. Onkraj lepega, urejenega, površnega, so sloji ljudi, emocij in psiholoških zapletov, ki me neskončno fascinirajo: eno življenje ni nikakor dovolj zato, da bi imela vse odgovore ali postavila vsa vprašanja. Je pa dovolj, da si ustvarim vsaj bežen občutek tega, kako je živeti dobro in kako zna biti svet poln lepega, če vklopiš svoje antene. Zahavljujem se Sofii, ker je odprla nova vrata in mi kot običajno pokazala pot tam, kjer je nisem videla. Ne, ne mislim, da sem slepa, prej to, da sem prehitra zato, da bi lahko ujela več odtenkov življenja, ko pa se ustavim, dobi slika povsem drugačne barve in drugačno razsežnost. Imam srečo, kajti četudi bi jutri nehala z vsem, kar počenjam in zaradi česar menim, da sem zadovoljna, bi našla celo vesolje bleščic v hčekiniih očeh in vsaka posebej bi mi znala pripovedovati zgodbo. To je moj zaklad in moja neskončna moč.

Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič
Foto in make-up: Biljana Babič

Dvignem kozarec tudi za slabe stvari, ki so se zgodile in za vse tiste občutke nelagodja, žalosti ali potrtosti, ki so me potisnili izven cone udobja. Kako sem se imela dobro na svojem fotelju, v varnem zavetju dnevne sobe, ki jo obožujem, morda z dobro knjigo v naročju in skodelico čaja in potem puf, me nekaj brcne v ta zadnjo in skočim do stropa, pogledam desno in levo in je vse postavljeno drugače. Potem je tako, da si ustvariš novo cono udobja, a nekako v sebi zdaj veš, da stvari niso večne, lahko se zgodijo preobrati, ki te pustijo na cesti, v tebi pa je, kako se boš znašel. Nazdravljam slabemu zato, ker sem ga pripravljena sprejeti in ga dojeti kot del življenja; če bi se vse skozi lesketalo, potem najbrž ne bi niti opazili, koliko dobrega znamo pričarati, koliko magičnega nam je danega in koliko lepih trenutkov nas še čaka. Vse bi bilo ravno, živeli bi v večnem raju, ki pa bi izgubil svoj čar. Nepredvidljivost življenja te zna potisniti na najbolj temno ulico, a tudi v tem je nakj pozitivnega; ugotoviš, kdo je tvoj prijatelj, kdo je večen strahopetec, kdo te bo ščitil, če tudi ne razume in kdo ti bo z lahkoto dal nož v hrbet zato, ker tako pač deluje. In nekako je tako, kot bi orjaška roka poskrbela za čistko in tudi v glavi pometla s stvarmi, ki niso več potrebne ter s tistimi, ki so delovale strupeno.

Foto in make-up: Biljana Babič

Zato, drage moje, nazdravljam prijateljem in tudi tistim, ki mi v letu 2018 niso dokazali prijateljstva, so pa poskrbeli, da sem postala močnejša. Prav njim gre moja največja zahvala. Iskreno. Ker povem vam, imam mnogo napak, a v resnici ne bi spremenila ene same vejice.

Lorella Flego
Lorella Flego

Obožujem biti ženska in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Moda mi je bila položena v zibelko, v njeni družbi pa mi ni nikoli dolgčas. Glitter.si je moj osebni pogled v svet ...

4 komentarji
  1. . . . imeti lastno vizijo ni privilegij, ampak pravica . . . ta misel se me je močno dotaknila. Sicer čudovit zapis, v katerem se lahko najde vsaka izmed nas, ki to bere. Hvala, Lorella 🙂

  2. Draga Lorella,
    Uuuu tole pa je …zapis ob koncu leta:), posebej všeč mi je bila prispodoba, da te nekdo vleče kot zaporniška krogla v gležnju…ja in to dobesedno…takih krogel sem letos “odsekala” kar nekaj tudi sama..:)…hvala, ker nas ohrabruješ in daš vedeti, da ko je dovolj, je to edino prav…in da to pri naših letih zmoremo
    Objem
    Karin

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.