Neustavljiva privlačnost devetdesetih

Zakaj smo tako obsedeni z modo 90.? Trend, ki preprosto noče umreti. Od Calvina Kleina do Chloé se zdi celotno desetletje vzdušje, ki preprosto ne bo umrlo. Ker je grunge iz devetdesetih spet z nami in se nosijo hlače z nizkim pasom ter smo obsedeni z elastikami za lase iz blaga, se sprašujem, zakaj modni trend devetdesetih odmeva močneje kot kdajkoli prej?

Vir: Pinterest

Grunge je rojen

Že od začetka mandata oblikovalca je Hedija Slimana v Saint Laurentu  navduševala mladinska kultura. Svojo prvo kolekcijo za francosko znamko je upodobil v retro in kul kalifornijskem slogu z nekaj pridiha Stevie Nicks. Za drugo kolekcijo je izbral hipijevske obleke in klobuke v prid cinizma in banalnosti. Videli smo še obleke, ki so spominjale na oblekice za lutke, in pletene jopice. In tako se je vrnil grunge. Do jeseni 2015 je bilo jasno, da grunge in stil devetdesetih ostajata. To je bilo tudi takrat, ko se je po modni pisti za Saint Laurent manekenka sprehodila v roza oblekici iz tila, robustnih škornjih in prevelikemu moškemu jopiču. Kar dišalo je po najstniških upornikih.

Vir: Pinterest

Toda Hedi Slimane ni bil sam v svojem oziranju v preteklost. Pridružil se mu je tudi Guccijev Alessandro Michele in celo belgijski oblikovalec Dries Van Noten je prevzel slog devetdesetih. In seveda Ana Sui. Slimaneova oda grungeu se ni ravno prikradla v modni svet. V zraku so bili namigi in sledi. Postali smo manj formalna in pretirana kultura, ki se skozi letališča pomika v športnih oblačilih, medtem ko smo obdelali že vse trende od začetka do konca. Grunge – za mlade ali pozabljive – je bila estetska čutnost, ki se je rodila ob zvokih kitar iz garažnih bendov. Pomislite na Nirvano in Kurta Cobaina. Grunge je postal »moda«, ko ga je leta 1993 Marc Jacobs poslal na modno pisto za Perry Ellis. Ta kolekcija ga je stala mesta kreativnega direktorja, toda hkrati mu je priskrbela status kul in neodvisnega oblikovalca brez predsodkov.

Vir: Pinterest

Grunge je bil udobno nepopoln. Videti je bil obrabljen in pretepen, vendar se je zdel razkošen. Toda slog ni bil dragocen. In prav zaradi tega je bil tako čudovit. Oblačila so bila brez vseh domnev, ki so bile od nekdaj naklonjene luksuzni modi. Moda ni bila odrasla, bila je oda nezadovoljni mladini. K nam se je vrnila v času, ko smo obsedeni z življenjem mladih, razen da jih danes imenujemo »milenijci«. Kaj hočejo? Kaj potrebujejo? Kako spreminjajo naš svet? Očitali so nam, da milenijci želimo pristnosti in ne želimo imeti veliko stvari – ali vsaj takšnih, s katerimi bi pretirano izstopali. Toda milenijci smo tudi sebični, kajne? Konec koncev so naši starši precej razvajali. Torej hočemo luksuz.

Vir: Pinterest

Grunge je popolna sredina. Nagovori tudi vse tiste mlade tehnološke milijarderje, ki so odrasli v kavbojkah in puloverjih, in jih ne zanima, da bi se nenadoma začeli oblačiti drugače samo zato, ker so zdaj šefi.

Moda iz 90. zdaj

Tudi drugi vidiki devetdesetih so se vrnili. Vreče za sedenje so se vrnile in tudi ogrlice, pripete tesno ob vratu, pastelne svilene obleke in odprti sandali z nizko peto in ozkimi trakovi. Spet nosimo bulerje dr. Martens in flanelaste srajce. Nekaj, kar bi lahko našli v vsaki trgovini rabljenih oblačil. Vendar naj vas ne zavede, oblačila so draga.

Vir: Pinterest

Kako globoko v devetdeseta smo zašli? No, Kate Moss in Marka Wahlberga ne vidimo več v spodnjem perilu Calvin Klein, ampak Kendall Jenner in Justina Bieberja, ki poustvarjata te ikonične oglase. Razlika je v tem, da Kendall ni bila odkrita na način, kot je fotografinja Corinne Day odkrila Kate Moss. Kendall je postala manekenka s pomočjo resničnostne televizije, Instagrama, pravih zabav in znanega priimka. In to, da je zavzela svoje mesto v modi, ni toliko odsev trenutka, temveč izkoriščevalec tega.

Vir: Pinterest

Vrnili so se tudi zvezdniki devetdesetih. Christy Turlington je znova postala model za Calvina Kleina in Naomi Campbell, ki nikoli ni zares zapustila modne piste, se je vrnila na televizijo in širše.   Ko so je v devetdesetih pojavila suhost manekenk s praznim obrazom, ni bila povezana z ničemer slabim. Predstavljala je dobrodošlo svobodo od pretirane glomaznosti – supermodel z veliko pričesko, nogami do brade in popolnim oprsjem. Govorila je o resničnosti.

Vir: Pinterest

Sčasoma se je vse obrnilo. Toda nekaj časa so bile stvari dobre. Nekaj časa so bila devetdeseta dobra. Bila so globoko olajšanje ekstremnih osemdesetih s svojim glamurjem s podloženimi rameni in obsedenostjo kulture z vsem dizajnerskim. Devetdeseta v začetku desetletja so imela določeno mirnost in čistost. Bila sta kot kulturna čistka. Začela so z nagibom k nečemu, kar se imenuje samostanski šik, ko smo se za nekaj časa oblačili kot nune. Pokorili smo se za osemdeseta. In potem smo si nadeli udobna oblačila, nezahtevna, nejasna, mladostna.

Vir: Pinterest

Zakaj se še vedno vračamo tja? Morda zato, ker smo se izčrpali v tehnološkem mehurčku. Mogoče je to zato, ker smo izčrpani od truda, da bi izstopali, saj vsi pač ne moremo biti zvezdniki uličnega stila. S poslovne strani so bila devetdeseta polna možnosti. Tradicionalne modne znamke so postale resne, si postavile veliko modno hišo ali pa so svoje vagone privezale na veliko korporacijo. Veliko borbenih oblikovalcev je takrat okusilo sladko življenje. Tom Ford je začel svojo vladavino pri Gucciju. Alexander McQueen je bil najljubši modni oblikovalec, zanj pa se je potegoval luksuzni velikan LVMH, da bi prevzel kreativo pri Givenchyju. Zamenjal je drugega dinamičnega mladega oblikovalca, Johna Gallijana, ki je bil izbran za še večjega Christiana Diorja.

Vir: Pinterest

To je bil odličen čas za mladega, nadarjenega oblikovalca. Velike korporacije so si želele biti del te čarovnije. Tudi Marc Jacobs se je ponovno rodil. Mnenja o njegovi grunge kolekciji so bila ponovno vzeta v razmislek in bila končna razglašena za razodetje. Prav tako ga je vzljubil LVMH, kjer je postal kreativni direktor pri Louisu Vuittonu. Opazovali smo, kako se oblikovalci borijo s svojo delovno obremenitvijo in osebnimi demoni. Ford je zapustil Gucci v sporu zaradi nadzora blagovne znamke in se pozneje spopadel z alkoholizmom. Galliana so odpustili pri Diorju, nato pa se je odpravil na rehabilitacijo po javnem incidentu, ki ga je poganjala odvisnost. McQueen je storil samomor. In potem je bil Alber Elbaz odpuščen pri Lanvinu, hiši, ki jo je ožigosal s svojim osebnim pečatom.

Vir: Pinterest

Ti odhodi in tragedije so se zgodili, potem ko so bili oblikovalci desetletje ali več  na plači velikega konglomerata. Tisti oblikovalci, ki so sledili zvezdam devetdesetih, niso zdržali tako dolgo. Raf Simons je zapustil Dior, Aleksander Wang pa je v manj kot treh letih zapustil Balenciago. So stvari postale eksponentno slabše? Ali pa so ti mladi oblikovalci šele spoznali, da koristi ne odtehtajo pritiskov? Morda oboje.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Nekaj pesimističnega, a še vedno naivnega je glede devetdesetih. Težave, ki so se takrat zdele tako velike in obremenjujoče, se zdaj zdijo skromne. Zdaj svetovne težave niso le temne, ampak črne. Zdi se smiselno, da bi se oblikovalci v iskanju normalnosti in udobja lotili grungea. Bilo je, kot da bi šli domov, toda v kraj, ki je dal prostor za jezo, strah in zmedo. Devetdeseta so bila prežeta z vsemi vrstami slabih strani. Toda devetdeseta so nam dala tudi priložnost, da zadihamo. Bilo je obdobje katarze. Ni se bilo treba pretvarjati. Lahko smo samo hodili v svetlobo brez laži. Danes okrevamo po globalnih pretresih. Naši strahovi so resnični in eksistencialni. In tako se v svoji »devetdeseta nouveau« obleki pomikamo naprej.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.