Pa kaj potem, če ni vse najlepše in najboljše

Letošnje poletje sem preživela s povprečno oceno dobro. Ni bilo odlično, niti prav dobro, ampak dobro. Gotovo ste začudeni ali vsaj malček presenečeni? Moje fotografije na družbenem omrežju, ki slavi popolnost in ekskluzivo, pripovedujejo namreč diametralno nasprotno zgodbo. Neznanec bi jim brez oklevanja prisodil čisto petico. Če se vam ljubi, lahko na hitro preletite morske objave, in verjamem, da se boste strinjali s tem istim neznancem, da tam res ni sledu o tem, da je imel najmlajši v mesecu dni, ki smo ga preživeli na našem idiličnem otoku, dvakrat vročino, da me je od barvanja stropa še dva dni bolela roka, da sta se mož in sin na sosednjem otoku zastrupila s hrano, da je bilo nekaj dni res mrzlo, nekaj dni pasje vroče, da sem dobila menstruacijo takoj naslednji dan po prihodu in da me je dva dni zlobno bolela glava. Z nepopolnostjo počitnikovanja so bili seznanjeni le bližnji, še več, na trenutke sem imela občutek, da jih z doslednimi informacijami o stanju na otoku obremenjujem precej bolj, kot si sami želijo, a povejte, s kom naj razpredam o svojih strahovih in debatiram, ali ima sin koronavirus ali zgolj prehlad, če ne z mamo?

Foto: Pinterest
Foto: Pinterest

Ko sem se vrnila domov, so mi znanci z vprašanjem: “Si se imela fino, a ne?” istočasno servirali tudi odgovor. Kako za vraga naj jih zdaj razočaram in rečem, da je bilo še kar in da sem pravzaprav zelo vesela, da sem se vrnila domov? Princeska na zrnu graha, bi rekla moja pokojna babica. Sama pa se na tem mestu sprašujem, zakaj nam je tako težko pred širšo javnostjo priznati, da naš dopust letos ni bil popoln, kaj šele, da bi ‘na okrogli mizi’ razpravljali o padcih na življenjski poti. Zase sicer lahko rečem, da sem s kilometrino, ki jo imam za sabo, na dobri poti, da vhodna vrata brez zadrege na široko odprem pred javnim prepihom. Pretvarjanje že dolgo ni več moj način in da, resnica je vedno zelo osvobajajoča.
Spoznanje, da življenje ni rožnata nanizanka, v kateri obvezno igraš najbolj priljubljeno vlogo, pride z leti. Nekateri sicer menijo, da je perilo vedno dobro prati za štirimi stenami, a sama menim, da ga je mogoče povsem spodobno oprati tudi pred hišo ali na vrtu. Če ob tem zaradi bolestne potrebe po pozornosti v škaf umazane vode ne vabim vseh mimoidočih, bi to početje moralo, če nič drugega, spodbudno delovati na razvoj naših otrok.

Foto: Pinterest
Foto: Pinterest

Doma imam mladostnico, ki si močno želi, da bi o njej prav vsi imeli najlepšo sliko. Ne samo domači in prijatelji, ne, tudi naključni kupec, ki ga sreča v trgovini, bi moral v njej takoj prepoznati najboljše od najboljšega. Moje besede, da bi ji moralo biti povsem vseeno, kaj si o njej mislijo popolni neznanci, trenutno ne padejo na plodna tla. Ja, adolescenca je križ, ki me še čaka, in ta bo, če ji ne bom znala dati pravega zgleda, kako v zdravem duhu oblikovati svojo podobo za zunanji svet, zelo težak. Predstavljajte si, kakšno sporočilo ji pošljem, če po dnevu zvijanja od menstrualnih bolečin na Instagramu objavim fotografijo prečudovite plaže, ob kateri vsakdo pomisli, da sem se v morju namakala celih osem ur. Zakaj bi nekoga, ki ga še nikoli nisem srečala, prepričevala, da mi je na vsakem koraku postlano z rožami? Zakaj bi me morali vsi občudovati? Zakaj bi si morali vsi želeti mojih popolnih počitnic? Po tem res ni potrebe, tako kot ni potrebe, da bi bila moja najstnica 24/7 popolna in všeč prav vsem.

Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest

Nedavno sem nekje zasledila zanimiv grafit, ki ne nagovarja samo generacije Z, temveč po mojem mnenju vse, ki v imenu popolne slike za javnost vodijo dvojno življenje. Takole gre: Žalostna generacija z najlepšimi fotografijami. Sama sicer nimam nič proti lepim fotografijam na družbenih omrežjih, še več, tudi sama se trudim, da jih objavim. Pod vprašaj postavljam obremenjenost ljudi s popolnostjo, ki jo od njih ‘zahtevajo’ družbena omrežja. Če poenostavim. Pa kaj potem, če je včeraj lilo kot iz škafa. Fotografija dežja res ni tako lepa kot s soncem obsijano morje, vendar vseeno veliko boljša izbira kot brskanje po arhivu z namenom objaviti prekrasen sončni zahod, vse z namenom popolne slike. Nazadnje sem na Instagramu zasledila kar nekaj profilov (med drugim @tixibeauty), ki se z resničnimi in prav nič polepšanimi objavami svojega živ­ljenja ne bojijo javnega prepiha. Še več, k temu nagovarjajo tudi druge in odziv bi bil lahko res izjemen. Bravo, punce! Opogumila sem se tudi sama in jim v akciji #pravakoža poslala fotografijo svoje noge, ki jo prav nič lepo krasi krčna žila. Nobenega prepiha, le lahkoten osvežilni vetrič.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

4 komentarji
  1. Draga Petra!
    Kako bi bilo lepo, če bi bilo še več takšnih “Peter” v naši Sloveniji!
    Tako pa: če ti gre slabo, ti privoščijo, še v “žlici vode bi te vtopili”, če ti pa gre dobro pa ti zavidajo do onemoglosti. Kako že pravijo: “Če bi zavist gorela, Slovenije ne bi bilo več”.
    Še nekdo je pri Glitter.si “Petra”. In sicer gospa Loretta, ki nas vzpodbuja, nam nakaže da tudi njej vedno ne gre vse “po maslu” in svetuje kako se naj ženska postavi zase, se včasih “skrije” v svoje sanje, ….
    Hvala drage “močne ženske”! Tudi zaradi vaših napisanih besed in slik je včasih življenje lažje, lepše!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.