Počitnice – kjer vam je najbolj ljubo

Zdi se mi, da se ljudje zadnje čase čutimo vpoklicani, da se vtikamo v čisto vse segmente življenja in odločitve prijateljev ali posameznikov, ki jih bodisi poznamo samo na videz ali še huje, jih sploh še nikoli nismo srečali. Ta rekreativni hobi pametovanja, ki po moje ni mačji kašelj, vsaj kar se tiče časa (nikakor si ne uspem zamisliti, kako je videti delovnik, popoldan in večer nekoga, ki neprestano preži na vse novice, dognanja in spoznanja z namenom pustiti svoj edini pravi komentar), zadnje čase z navdušenjem jezdi na izbiri ljudi, kje bodo preživeli svoj dopust. Bomo ostali doma in se izkazali za resničnega domoljuba (boni gor ali dol) ali pa bomo kot izdajalci vsega slovenskega povsem neodgovorno pobegnili pod borovce k našim sosedom ali še huje, čez Atlantik.  Kje so bolj prijazni? Kje je lepše?  Kje je ceneje? Kje se je mogoče hitreje okužiti? Tu ali tam? Bi mi verjeli, če bi vam rekla, da izbira moje počitniške destinacije nima ničesar skupnega  z zgoraj naštetimi vprašanji, ampak izključno s spomini na otroštvo?

Piran
Portorož
Forma VIva

Budilko je mama navila za drugo uro zjutraj. In čeprav z bratom nisva uspela zatisniti oči (še danes upam, da je oči odspal tiste tri ure), sva se iz sobe privlekla vsa zalepljena, kot bi spala 12 ur. A ker sva vedela, kam jo mahamo, sva bila pripravljena v trenutku. Glavnino prtljage smo v avto odnesli že večer prej. Zdaj nas čakajo le še ‘malenkosti’. Pol vrta, vrečke za bruhanje, sendviči in sok. Mentalno pripravljeni na peklensko vročo pot, sedemo v prijetno ohlajen avto, ki pa se do Reke ob vključitvi na Jadransko magistralo že pošteno segreje. Ker sem želodec izpraznila že takoj, ko smo se po spustu s Knežaka približali smetišču pri Ilirski Bistrici, preostali del poti od Senja pa vse do Paklenice lahko s strahospoštovanjem in hkrati z navdušenjem zrem v to opustošeno okolje s strmo spuščajočo kamnito obalo in visokimi golimi vrhovi Velebita.

Piran
Piran
Rab

Cesta, ki deluje, kot da je vklesana v živo skalo, objema številne ozke zalive, ki kot pretkane morske sirene vabijo k sebi nepazljive voznike. O kako bi si zdaj želela skočiti v ohlajeno Jadransko morje. A pot je še dolga in oči se prav gotovo ni pripravljen ustavljati  zdaj, ko mu je uspelo prehiteti tisti kamion, zaradi katerega smo izgubili cele pol ure. In če so bili z vzhodne strani povsem goli otočki z Rabom, Pagom in Golim otokom na čelu za večino potnikov videti kot neprivlačna, od boga zapuščena  pokrajina, je bilo to zame najlepše, pravljično lepo kamenje, ki so ga v sinje modro morje spustili moji namišljeni velikani. Prav ta kontrast kamenja in morja me je zaznamoval za vse življenje. Bel kamen, peščena plaža, ki se strmo spušča v globine kristalno bistrega morja, medtem ko zadaj nad nami botruje mogočno gorovje Biokovo.

Rab
Medulin
Rovinj

Na slovenski obali sem prvič letovala v času vojne za osamosvojitev. Kamp v Luciji je bil nedvomno bolj urejen kot tisti, ki sem ga poznala do sedaj. Všeč mi je bilo, da smo se zvečer lahko peš odpravili na sladoled v Portorož, ki je v tistem času (še posebej leto dni kasneje) spominjal na en sam žur, kjer se dan ob vsej mladini z vseh koncev Slovenije nikoli ne konča. Na pomolu si se zbudil, preživel dan in zvečer pod zvezdami v objemu nove simpatije znova ugasnil kakšno zvezdo. V morju pa sem se okopala natanko enkrat. Nič bolje je moje kopanje ni odneslo v Strunjanu, Fiesi, niti na Debelem Rtiču, od koder izhaja moja boljša polovica. Ideja, da brodim in brodim po vodi, v kateri ne uspem videti, kaj se dogaja pod mojimi stopali, mi je enostavno neprivlačna, še danes. Pogrešam kontraste, surovo pokrajino, vonj po smilju in možnost skoka v sinje modro vodo že s same obale.

 

Da me je Dalmacija razvadila do te mere, da bom težko dopustovala kjerkoli drugje, sem se zavedala, ko sem začela potovati. Portugalska se sicer lahko pohvali z neskončnimi peščenimi plažami, a Atlantski ocen tako neusmiljeno buta valove ob obalo, da je tam kopanje za povprečnega plavalca vse prej kot oddih. Še slabše jo je na lestvici priljubljenih lokacij za poletni dopust odnesla Francija. Če je njena Atlantska obala zame povsem neprebavljiva, je Sredozemska veliko precenjena. Ko sem prispela v Saint Tropez, nisem mogla skriti razočaranja. ‘Pa to je veliko grši bratranec Izole’, je bilo vse, kar sem lahko izustila v tistem trenutku. Prav tako nikoli nisem uspela razumeti, zakaj bi si nekdo želel preživeti dopust na vzhodni strani italijanskega polotoka. Mivka in plitvine enostavno niso “moj đir” (bi rekli Dalmatinci). Vem pa, kdo jih obožuje. Nizozemci. Zato me ne čudi, da se počutijo najbolj udobno prav na travnatih plažah v Istri ter peščenih različicah v Turčiji in Španiji. Brez predsodkov sem se nanje zapodila tudi sama. Niso se mi vtisnile v spomin kot nekaj, kar bi z veseljem ponavljala še leta in leta. Vsak ima svoj okus in prav je tako. Kopanje v sladkih in stoječih vodah je zame nekaj nepredstavljivega. Najbrž je kriv ph moje kože, ki vonj sladke vode spremeni v postan močvirski pridih (preizkušeno na Blejskem in Ohridskem jezeru). Še najbolj se je mojemu okusu dopustovanja približala Grčija. Z veseljem bi se vrnila na Krf, Paros in Naksos, medtem ko mi temen pesek in skale ognjeniškega Santorinija in Krete ter dolgočasne peščene plaže brez sence na Kosu, Rodosu in Iosu  delujejo vse prej kot optimistično.

Portugalska
Portugalska
Španija
Španija
Zlarin

Potovanje po Sredozemlju bom sklenila na majhnem otoku Zlarinu, ki je že nekaj let moj vir navdiha za vsa poletna lenarjenja. In kljub temu, da ta hip mojih čutnic za vonj ne bodri vonj po belem kruhu in sveži mortadeli, ki se meša s soljo na koži  ter aromo borovcev in  zame predstavlja kliše dopustovanja nekoč, vem, da so počitnice pred vrati. Želim vam, da jih tako kot jaz užijete tam, kjer vam je ljubo. Na pesku, na skalah, na travi, na mivki, s koktejlom v roki ali s kruhom, na katerega ste pravkar namazali pašteto.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

2 komentarja
  1. Kako lepo ste to napisali. Včasih tako prija, da se z mislimi vrnemo v preteklost in podoživimo vsa tista morja s starši, na katera imamo -prav zanimivo- zelo podobne spomine.
    Uzivajte na dopustu!

  2. Draga Vita,

    me veseli, da sem vam v spomin priklicala lepe spomine. Kolegica me je opomnila, da sem pozabila na nekoč zelo priljubljen avtovalk, ki je vozil iz Ljubljane in Mariborja v Split. Tudi tega pogrešam! Lepe počitnice vam želim, Petra

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.