Poenostavljena moda

Zadnje čase se mi zdi, da kupujemo uniforme. Izbiramo le med predlogami za večerne in vsakodnevne videze ter videzi za čez vikend. Edine barvne možnosti so dejansko nebarvne in zato neopredmetene: črna, bež, bela in siva. Kupila bi vse, vse stajlinge, vse do najmanj potrebnega kosa.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Široke pletene hlače, kavbojke z visokim pasom in ravnimi hlačnicami, klasičen pleten pulover s pulijem, bela svilena bluza – v zadnjem času je to vse, kar želim obleči, in zato tudi kupiti. Nikoli pa nisem nakupovala na tak način. Vedno sem poslušala svoj občutek, če mi je rekel, da moram nekaj kupiti, da je nekaj, kar v meni vzbudi čustveni občutek, vreden nakupa, bom to kupila. Preko tega ni bilo več nobenega izračuna, nobenega pravila. Torej, kupila bi ta kos in ne vedno, a pogosto bi ugotovila, da ga po nekaj nošenjih ali koncu sezone nikoli več ne želim videti.

Vir: Pinterest

Moja oblačila so bila lahka, bežne zgodbe o identitetah, s katerimi sem nekoč poskušala njihovo velikost. Vprašljiva, muhasta, nesmiselna – s ponosom sem prevzela te pridevnike, da bi opisala, kako se oblačim. Ampak zdaj želim »ta prave« stvari. Klasično belo srajco. »Dobro« jakno. Svoje hlače si želim tako, kot jih imam rada – z visokim pasom in dovolj dolge, da se dotikajo mojih gležnjev, rahlo oprijete, skoraj ravne, a uradno ne eno ali drugo. Stajlinge, ki jih nosite dan za dnem, sezono za sezono. Tako dolgočasne, da so pravzaprav zabavni, ker se, če ste jaz in ljubite udobje varnosti, zabavate, če ste lahko kreativni s čevlji in torbicami ter nakitom ali preprosto, kako nosite srajco. A sama srajca? Želim si, da bi bila tako »tiha«, da jo komaj opazite.

Vir: Pinterest

Sem samo jaz taka? Mislim, da ne. V post-Phoebe Philo svetu, kjer so kavbojke in bodiji znamke Bottega Veneta še naprej razprodani, se novejše blagovne znamke, kot so Khaite, Gabriela Hearst in Officine Generale, ali stare priljubljene, kot je Vince, dvigajo iz pepela naše post-trend kulture, glavne znamke pa začenjajo znova ocenjevati svoje zasnove z nadomeščanjem roza plaščev za klasične kamelje, se zdi, da smo dosegli tako povzdignjeno raven vrhunca vpadljivosti, da smo pravzaprav v času post-vpadljivosti.

Vir: Pinterest

Stara garda, veselite se! Od zdaj naprej na vaših Instagramih ne bo več bleščic.

Tu se moje telo napne, ker, hej, živjo, kaj pa, če bleščice še kako veljajo za del vašega bistva, kot veljajo za mojega? Ali svetovna post-vpadljivost pomeni, da se bom zaradi želje po enem nevpadljivem puliju morala odreči svoji celotni bleščeči kolekciji? Ali to ne bi pomenilo kljubovanja sebi, da bi se spoprijela z nekakšnim strahom, da ne bom v trendu? Ali drugačna na slab način? Ali še huje … samo jaz?

Vir: Pinterest

Zdi se očitno in preprosto in lahko kar neham govoriti, ker če imam rada bleščice, bi jih seveda morala še vedno nositi. Presegli smo pravila. Ampak zdaj, ko razmišljam o tem, dejansko ne verjamem, da je prehod iz glasnega in vpadljivega stila do »ne glej me, tu ni nič za videti« stila kaj drugega kot le še en trend.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Vseeno pa ponuja nekaj pomembne vrednosti, saj je tisto, kar nehote zahtevamo, ko barvno paleto sezone razglasimo za nevidno, da sami zapolnimo praznino. Da vzamemo predlog preprostega oblačenja in ga na mikro ravni popestrimo s pametnimi tehnikami kombiniranja. In ker je ta zahteva na mikro ravni, je tudi naprednejša in niansirana in nekateri bi lahko trdili, da je pomembnejša. Toda zdi se, da te dni vsi beremo iz scenarija, ki paradoksalno pravi »Jaz sem original«, vendar prikazuje edinstveno predlogo mode od glave do pet.

Vir: Pinterest

Vem, da sem to že povedala, predvidevam, da bom to še vsaj enkrat, in žal mi je, da vedno naredim vse tako resno in osebno, ampak nikoli ni bilo tako jasno, kot je takrat, ko se oblačim, da je nekaj drugače. Odrasla sem. Ne gledam več v shrambo možnosti in razmišljam o sebi: kdo bi morala biti danes? Ko sem se to spraševala, sem v resnici mislila, komu bi morala biti podobna. Brezmejnost te možnosti me je včasih navdušila, a zdaj me ne zapelje več. Vse, kar je tam – široke pletene hlače, kavbojke z visokim pasom in ravnimi hlačnicami, klasičen pleten pulover s pulijem, bela svilena bluza –, je bilo izbrano z namenom, ki je gonilna sila lestvice do povišanega, potencialno neskončnega razumevanja, kdo sem.

Vir: Pinterest

Nič ni narobe, če ste v vmesni fazi. To je pravzaprav ključni del postopka. Zastavljanje vprašanja »kdo bi morala biti?« je učinkovita različica metod, ki od vas zahteva, da preizkusite stvari – oblačila, načela, odklone, karkoli! – da se odločite, kaj vam ustreza. Vendar pogosteje, še posebej pa v teh dneh pozabljamo, da je delovanje metode sredstvo za dosego cilja.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Mogoče tisto, kar je moda uveljavila s svojim pozivom k racionaliziranim dejanjem s svojimi navadnimi majicami in predvidljivimi hlačami, izhaja iz popolnoma enake preprostosti, jasnosti in moči, kot jih izraža citat Oscarja Wilda: »Bodi to, kar si, vsi ostali so že zasedeni.« Vem, kakšen kliše.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.