Pri štiriindvajsetih še vedno ne vem, kako sem videti

Želim si, da bi nehala razmišljati o tem, kako izgledam. Pridejo dnevi, ko me nadvse zanima, kakšna sem. Želim si, da bi se število realizacij, ki sem jih do sedaj imela o samopodobi, razumno preslikalo na pozornost, ki jo še vedno potrebujem vsak dan. Mislim, da to traja že dovolj dolgo; da sem dovolj zrela in razsvetljena; da sem dovolj preskrbela, prebrala in napisala, da bi se lahko premaknila s tega mesta. Do sedaj bi se že lahko spopadla s to stvarjo kot z umivalnikom umazane posode: nenadoma, grozljivo in vse naenkrat. Vendar nič od tega ne gre tako in nekako pogrešam različico sebe, ki je bila dovolj naivna, da bi temu nasprotovala.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ta obsedenost je tista, ki jo v določenem trenutku trpi vsaka ženska, ki jo poznam. Pametne ženske, velikodušne ženske, močne ženske. Nadarjene, pronicljive, smešne ženske. Tudi čudovite ženske – tako čudovite, da vam osvetlijo možgane hitreje, kot lahko rečete »lepota prihaja od znotraj«. Negotovost lepotic je moj kriptonit: Kako ne ve, kako ne vidi? Kaj vidi, ko pogleda v ogledalo? Kaj to pomeni zame? O teh stvareh sem se tolikokrat spraševala.

Vir: Pinterest

Ko sem bila še mlajša, sem z očmi iskala kakršnokoli odsevno površino, mimo katere sem šla. Velike slike za našo mizo, okno avtomobila, drsna steklena vrata. Nič ni bilo izven meja, dokler sem lahko pogledala vanjo in se videla. Me tako vidijo drugi? Toda tam, kjer bi kdo prepoznal samozadovoljstvo, nečimrno navado, ki bi jo morala prekiniti, sem jaz videla dekle, ki je nisem prepoznala, ampak sem si tega obupno želela. Odgovor na vprašanje, ali sem lepa, kar se je vsem zdelo tako pomembno, se mi je vsakič izmuznil. Nisem bila nečimrna, bila sem radovedna. Mislim, da je to resnično bistvo. Ne vem, kako hudiča izgledam, in to poskušam ugotoviti že 24 let.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ne vem, kako izgledam na avtobusu, ko čakam na svoj postanek. Ne vem, kako izgledam, ko v knjižnici iščem knjigo, ko čakam v vrsti pred blagajno. Ne vem, kako izgledam, ko pišem, govorim, hodim po ulici. Lahko si le predstavljam, da se smejem ali da se jočem. Moj obraz je zamegljen obris, ki zbledi tako hitro, kot se prikaže. Ves dan bi se lahko pregovarjala, zakaj odgovor na to, kako izgledam, ni pomemben, vendar je odprta vprašanja težko prezreti. In tudi če je v tem, da na njih pozabimo, prava ekstaza, so tihi utripi življenja prepogosti, da bi jih predolgo zanemarjala.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Če toliko časa misliš, da je pomembno, kako izgledaš, potem pa te oropajo teh podatkov, je lahko frustrirajoče. Smo generacija, ki je obsedena z lovljenjem lastne podobe, vendar fotografije, videoposnetki in pogledi v ogledalu proizvajajo izredno neskladne rezultate, kajne? Zdi se mi, da sem lahko čudovita ali obupna, odvisno od pozicije krajšega kazalca ure. Vsak selfi, ki ga naredim, ali zloženka povratnih informacij, ki jo prejmem, je še ena zareza v knjigi razprav, ki jo moram še razrešiti. Ne zanima me, kako je v resnici s tem – prisežem, da bom prenesla odgovor – hočem le končati to razmišljanje, da lahko končno preusmerim svoje zanimanje nekam drugam, kamorkoli.

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Toda začenjam se zavedati, da je zasledovanje rezultatov brezplodno. Tako kot nikogaršnjega obraza ne reduciram na en sam izraz pod določenim kotom v določeni luči, tega ne bi smela poskušati storiti na sebi. In prav tako kot jaz cenim obraze drugih ljudi zaradi potez in detajlov, ki se zarišejo na njihovih izrazih, čustveno celoto, ki je večja od milijonskih delov, bi tudi sebi verjetno morala podeliti enako širino. Mogoče ni nobenega dokončnega odgovora, ali sem lepa, čudovita, smešna, nič posebnega ali pa prav groteskna. Mogoče sem vse te stvari in še kaj več. Kaj, če bi sprejela svojo ogromno nevednost in ekstazo našla v tem?

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.