Spreminjanja

Pred kratkim sem se zavedela, da po letih obravnavanja introvertiranosti kot značilnosti svoje osebnosti morda sploh nisem tako introvertirana. Včasih se zaradi druženja s prijatelji počutim živo in mlado vsaj toliko, kot sem, včasih pa pač ne. V teh neposrednih okoliščinah se preoblikujeta moja razpoloženje in negotovost. Opuščanje predispozicij je odprlo celotno obzorje mojega obnašanja v družbi. Majhen, a pomemben premik.

Vir: Pinterest

To je samo eden od zavojev, ki sem jih speljala v zadnjih letih, in starejša kot sem, manj sem presenečena nad temi spoznanji, ki zmečkajo tisto, v kar sem bila dolgo prepričana, in ostanke zavržejo v korist drugačne resnice. To je nekako ponižno. Svojo identiteto sem si predstavljala kot hišo, nekaj, kar sem počasi zgradila, opeko za opeko, na temeljih podarjene osnove. Zdaj vidim sebe in svet kot nekaj bolj organskega, živega in spreminjajočega, kot drevo, katerega listi morajo enkrat letno porjaveti in odpasti, da lahko spomladi spet zacveti.

Vir: Pinterest

Razumem privlačnost resničnega »prej in potem«, ko gre za jasno zaznavanje sprememb, vendar ideja, da lahko nekaj, kar ste včasih pri sebi sovražili, postane nekaj, kar danes obožujete – pomanjkljivost, ki se je preobrazila v moč – prepričljivo odmeva v moji glavi. Težko je ne zveneti sentimentalno, ko razmišljam o dosegljivosti prave čustvene metamorfoze, zato je tu še moje sentimentalno vprašanje: če se danes čudim o vsem starih prepričanjih, ki sem jih že zavrgla, čemu se bom čudila čez dvajset let? Morda prav tem zapisu? Ne vem. Dvomi, ki ostajajo za temi vprašanji, se pogosto prefiltrirajo v moj um, da se že zdi, da so del moje osebnosti.

Vir: Pinterest

Presenetljiva ali nova spoznanja nikoli niso lahka. Dolgo se jim izogibam in leta ne upoštevam znakov, dokler nisem prisiljena uskladiti dejstva, da imam opravka z napačnimi ali poteklimi informacijami. Kot na primer ideja, da si želim biti bolj neodvisna. Ali pa misel, da sem varčna, še vedno kar športna ali sramežljiva ob ljudeh, ki jih ne poznam. Oblikujemo se okoli majhnih dejstev, kot so ta, toda kaj se zgodi, ko niso več resnična ali pa morda nikoli niso bila?

Vir: Pinterest

Nalepke se nas držijo, saj služijo namenu, da nam pomagajo pri premikanju skozi naše svetove. Večkrat, ko nekaj izgovorimo, bolj smo prepričljivi, to prepričanje pa je lahko varljivo – v pomirjajočem sloju poznavanja prekrivajo slabe zgodbe. Dokler nas zgodba prepričuje, da je njen konec neizogiben, da je že določeno, kdo smo, ostaja nedotaknjena, in  mi prav tako. Praskanje nalepk in kukanje pod njih, saj dvomimo o njihovi veljavnosti, je zahtevno. Potrebna je koncentracija in sposobnost, da hkrati sprejmemo naše trenutne občutke in si dovolimo, da se počutimo tudi drugače. Potrebna je tudi spretnost, da prepoznamo svoje početje, saj se lahko vsaka zgodba, ki si jo pripovedujemo, slaba ali dobra, izkaže za neresnično.

Vir: Pinterest

Sprejemanje zmotnosti naših zaznav zahteva visoko strpnost do negotovosti, ki je večina od nas ne vzdržuje, čeprav samo zato, ker ne moremo porabiti vsega časa, da bi premišljevali o neznanem, saj tako ne bi nikamor prišli. Pomaga se nasloniti na majhne gotovosti: sem samozavestna. Tega in tega se bojim. Želim si to. Rada imam tisto. Vse bo v redu. Te ideje nam pomagajo, da se premikamo skozi življenje in v kaosu ustvarjamo smisel, lahko pa nas tudi omejujejo. Veliko sem razmišljala o takšnih zgodbah. Tistih, ki jih iščemo, živimo, ponotranjimo, pripovedujemo drugim, pripovedujemo sebi. Opažam, kako jih lahko ljudje zgradijo iz nič, jih ignorirajo, ali pa se jih oklepajo tako močno, dokler niso njihovi prsti krvavi, samo da jim ni treba ugotoviti, kaj se zgodi, če jih spustijo. Zgodbe so okvir človekove misli, sredstva, skozi katera se zabeleži zgodovina: v vzorcih, pripovedih, vzrokih in učinkih. Enostavno je pozabiti, da so prave stvaritve, in da jih je vsake toliko vredno ponovno pregledati in se prepričati, da nam še vedno služijo. Kako drugače lahko stojimo za njimi?

Vir: Pinterest

Slabe zgodbe obstajajo zato, da nas opominjajo, da je v naši moči, da se okličemo za zmagovalca in ne kot žrtev. Pomanjkljive namesto napačne. Polne upanja namesto brezupne. Ne gre toliko za spreminjanje zgodovine, temveč za razumevanje vloge, ki jo sram in zanikanje igrata pri tem, kako se spominjamo stvari ali vidimo samega sebe, in moč, da jo preoblikujemo po sebi. Odprtost za vse mogoče in spontani koraki skozi vsakdan nas učijo, da je nekaterim najstarejšim identifikacijskim oznakam pametno dati drugo mnenje. Ali mi pisanje dejansko pomaga, da predelam občutke, kot sem vedno mislila, ali mi včasih služi kot zaščitni zid? Ali resnično sovražim klepetanje po sporočilih ali sem samo lena in si ne prizadevam dovolj za ohranjanje prijateljstva? Morda se vse zdi klišejska krinka, vendar preučevanje vaših zgodb ne more vedno priti s preobratom življenja. Lahko je nekaj preprostega. Po tem, ko leta govorite eno in isto, se ustavite in vprašajte, ali je to še vedno res. Ali se še vedno tako počutim? Spreminjanje prepričanj je težko; zahteva, da ponovno premislite o hiši iz kart, ki se pogosto ziba pod njimi.

Vir: Pinterest

Pogosto ga spremlja občutek žalovanja za tem, kar nas čaka; trganje starega jaza, ponotranjenje svojih prepričanj, zavedanje, da se kadarkoli lahko spremenimo. Če sprejmem, da je vse to podvrženo spremembam, kako vem, kaj je resnično? Kaj je res in kaj ne? Kaj sem jaz in kaj ne? Ne vem in ker bo čez leto spet drugače, ne bom nikoli vedela. Seveda pa je lahko tudi ogromno olajšanje, saj tudi drevesa ne rabijo biti tako trdna kot zgradbe, in to je nekaj, kar jih naredi tako lepa.

Vir: Pinterest

Vsaka zgodba, ki jo ustvarimo, ustvari nas. Smo vsota naših zgodb. Lahko se ponovno ustvarimo ali raztrgamo skozi zgodbe, ki jih pripovedujemo sebi in drugim. Zavedanje tega pa je sila tolažilno, saj pomeni, da sami pišemo svojo zgodbo, kot si želimo. Pomeni pa tudi, da nič glede nas ni trajno. S tem v mislih se svet zdi bolj pretočen, jaz se zdim bolj pretočna. Tako v nas lažje prodreta optimizem in odprtost, pa tudi če nam nista preveč poznana. Nekaj pa vem zagotovo. Vse se spreminja. Že jutri bo lahko vse drugače, tudi jaz. Komaj čakam.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.