Strpnost, le še beseda v slovarju knjižnega jezika?

16. november je bil dan, namenjen strpnosti. Dan, ko naj bi se ljudje po vsem svetu spomnili, kaj beseda strpnost sploh pomeni. Dan, ko bi se vsi morali potruditi prisluhniti ravno ljudem, s katerimi se ne strinjamo. Pa smo to danes res še sposobni narediti? Ta hip imam sama občutek, da je strpnost le še beseda na belem papirju, na katerega nihče več ne bo pisal. Se še spomnite mojega prispevka, ko sem se ob prvem valu naivno spraševala, ali je bil virus ‘dar’ z neba, ki nas bo naučil živeti, kot se spodobi, v sožitju z naravo, z ljubeznijo do bližnjih? Da bomo morda končno znali prisluhniti sočloveku in bo narobe obrnjen tekst vse prej kot razlog za spor?

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

V odrekanjih, ki so nas doletela, sem romantično zrla k povezovanju in zbliževanju. In res kot feniks iz pepela se je naša želja po boljšem jutri dvignila v nebo na začetku poletja, potem pa kar naenkrat vse po starem. Nič novega v tem novem. Bojim se, da smo ljudje ostali takšni, kot smo bili, in če nas virus zlovešče ne bi držal v šah poziciji, si mislim, da bi ob koncu leta, ko po navadi potegnemo črto pod doseženim, brez zadrege želi lanske pridelke, pa čeprav postane. Nekaj novosti vendarle ne gre spregledati, boste rekli. Seveda, znova smo obudili že pozabljeno nedeljsko žehto. Oprane bombažne maske pa nas skupaj z nogavicami, bingljajoče na svežem zraku, opominjajo, da na vidiku še nekaj časa ne bo tako želene vrnitve v stare tirnice.

Vir: Pinterest

Najmlajše smo naučili, da se poleg rok ‘umivajo’ tudi zasloni pametnih telefonov in tablic, ter tiste malce večje, da je izguba možnosti kakršnekoli socializacije zunaj okvirov ožje družine pač v imenu kolektivne odgovornosti. Nekateri so se (ne po lastni želji) naučili, kako rezati tanjše rezine kruha, drugi pa, da je človeški strah lahko odlična tržna niša. Spremenili smo le nekaj navad, ki so našemu materialnemu, plehkemu in egoističnemu slogu življenja zadale zelo boleč rez. Medtem ko od lastne biti, narave in sočloveka ostajamo enako odtujeni kot desetletje prej. Kot sem že omenila, še zlasti pereč se mi zdi odnos do soljudi, ki ga nova situacija ni spremenila na bolje! Še vedno ne znamo prisluhniti sočloveku, niti mu brez evforičnih in krčevitih parol, ki opredeljujejo naše prepričanje, ne znamo odgovoriti. Vkopani v svoje rove ne razumemo in ne želimo razumeti vseh tistih, ki z nami ne delijo istega mnenja, verjamejo v druge nazore in obožujejo drugačen stil življenja. Pri tem pa radi pozabljamo, da je za vsakim izmed nas posebna življenjska zgodba, zaradi katere smo postali takšni, kot smo.

Vir: Pinterest

Podpora, ki jo namenjamo zgolj enako mislečim, postaja vedno bolj agresivna in ljudi deli na naš in vaš tabor že zaradi malenkosti, kot je, ali obdržati zimski čas ali je bolje poleti dlje posedati ob dnevni svetlobi. In tako razdeljeni dalje spretno manevriramo med zadovoljevanjem lastnih potreb in želja ter namišljenim odrekanjem v imenu višjega cilja. Precenjevanje  svojega prepričanja kot edinega pravilnega tako ni tuje ne eni in ne drugi strani. Da je temu res tako ni potrebno pogledati čez meje naše male državice (politiko bom pustila ob strani saj je ta danes resnično tako na eni kot drugi strani dosegla popolno dno v komunikaciji in strpnosti). Edino mnenje, nasvet, priporočilo ali nagovor, ki šteje, je tisto, ki nam je ‘pisano’ na kožo. Argumente nasprotnega tabora najpogosteje povsem preslišimo in naracijo pogovora spretno obračamo v smer, ki odgovarja nam.

Vir: Pinterest

Nedavno tega sem imela priložnost brati ‘pogovor’ med dvema novinarkama, ki sta razpravljali o varnosti cepiva. Gospa, ki je pod svojo profilno fotografijo zapisala I’m speaking (jaz govorim), slavni stavek Kamale Harris, je že po samem začetku dopisovanja svoji nasprotnici zapisala, da njenega odgovora ne bo prebrala, ker je predolg in je ne zanima kaj ima povedati in vendar naj se zaveda, da nima prav. Vzoren primer sodobne strpnosti in demokracije, ni kaj! Tudi sama sem pred časom prišla do zaključka, da se je moje obzorje precej skrčilo. Skoraj s priprtimi očmi sem zrla v smer, ki je najbolj odgovarjala mojemu pogledu. Ne levo, ne desno, najbolj udobno je bilo gledati naravnost. A to še ni pomenilo, da tistih na levi in desni nisem slišala. Priznam, strpnost zahteva v praksi od mene veliko potrpljenja, še posebej, ko želim s tistimi na levi ali desni vzpostaviti kulturen in strpno pomenljiv dialog. Če mi ga kljub vsemu ne uspe vzpostaviti, si tega več ne ženem k srcu. Še bolj pomembno se mi zdi, da ne kopljem rovov. S tem, ko poslušam, se lahko zgodi, da bom zamenjala stran, in če bi morala ob tem lesti iz rova, bi to storila veliko težje, kajne?

Vir: Pinterest
Vir: Pinterest

Ste za kolektivni popravni izpit? Je utopično, če zapišem, da nam zadnji mesec v letu nudi idealno priložnost za premislek in akcijo, ki nam bosta pomagala, da naslednje leto končamo brez njega? Zaprem oči in si domišljam, da vidim nekaj takšnih, ki kimajo, in nekaj takšnih, ki ne. In, glej ga zlomka, vsi se vidimo, slišimo in poslušamo.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

2 komentarja

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.