V dobri družbi

Biti sam je del sodobnega življenja, prav tako je osamljenost. Vendar pa obstaja razlika med veselim solo raziskovanjem mesta in ostajanjem doma zaradi žalosti. Potencial za nevarnost obstaja, ko se zavedamo svoje osamljenosti in se zapremo vanjo, namesto, da bi se iz nje izkopali. Če smo raje sami, ker se bojimo, da nas bo druženje z ljudmi pripeljalo do obsojanja ali zavrnitve, čas zase preneha biti spodbujevalen in vodi do družbene anksioznosti, ta pa se stopnjuje, ko se želimo skriti pred svetom.

Vir: Pinterest

Učenje biti sam s sabo je ena najtežjih in najboljših stvari, ki jih lahko naredite zase. Zadovoljstvo in udobje v samoti je neverjetno dragocena veščina in čisto mogoče je, da ste v njej lahko še predobri. Mogoče je, da postanete predivji, malo preveč navezani na svoj ritem. Odklanjanje vseh stvari, ki jih ne želite početi, je lahko opojno, odpovedovanje načrtov vas napaja z močjo. Ne želite na pijačo s sodelavci po službi? Razumem vas. Zakaj bi se pogovarjali z ljudmi, ko lahko govorite s svojim hišnim ljubljenčkom. Pižama videz je tako tako še vedno v modi! Vendar se sprašujem, ali je možno, da izgubljamo nekaj pomembnega, ko se naučimo biti preveč samotni? Lahko govorimo o podrejanju nelagodju, ko gre za ohranjanje človeških vezi?

Vir: Pinterest

Od plavalnih tečajev do poletnega tabora se otroštvo prestavlja iz ene skupine nepoznanih otrok v drugo. Vse to ima svoj namen. Smo družbena bitja, ki se ne naučimo veliko z individualnimi poskusi in napakami, namesto tega se raje učimo z opazovanjem drugih, njihovih uspehov in neuspehov. Te zgodnje družbene lekcije nam ne pomagajo le ugotoviti, kdo smo v odnosu do preostalega sveta, ampak nam omogočajo, da najdemo svojo družbo. Institucionalizacija mojega družabnega življenja je bila že dolgo na poti. Stičišče izogibanja in želje po druženju je zame postalo neke vrste čustveno postajališče, ki sem ga že leta trudi dešifrirati. Po tisoč besedah na to temo lahko na žalost sklenem le, da se rada družim manj kot metulj, a več, kot mislim, da se. Že to je nekaj.

Vir: Pinterest

Pripoved o antisocialnem metulju je že prežvečena. Očarljive posebnosti introvertiranosti so na internetu zajete v tolikšni meri, da je tabu, ki jo je nekoč delal zanimivo, popolnoma razveljavljen. Ne morem trditi z gotovostjo, da sem introvertirana ali celo da sploh verjamem v binarno. Da v resnici uživam v druženju, spoznam v trenutku, ko se druženje odvija, potem pa ta občutek hitro izgubim. Še vedno se čutim ranljivo za valovanje družbene negotovosti in zavedam se, da sama ne storim dovolj. Zmede pa me občutek, da to mišljenje odmeva pri večini ljudi okoli mene, ne glede na vitalnost njihovega družabnega življenja. Sprašujem se, ali občutki družbene nesposobnosti niso toliko osebnostna domišljanja ali posledica neke vedenjske pomanjkljivosti, kot so del življenja v moderni dobi.

Vir: Pinterest

Zelo prozaično od mene, da bi okrivila družbene medije, vendar se jim je težko izogniti. Omogočili so nam, da smo si ustvarili neverjeten virtualni značaj, sestavljen iz vseh ostalih v tem virtualnem oblaku, s katerimi se nenehno merimo do katastrofalnih rezultatov. Seveda se naše življenje ne more primerjati z vrhunskim kalupom milijona drugih. In tako izgubljamo igro znova in znova. Še huje pa je, da pozabimo, da jo igramo. Tako lahko okrivimo samo sebe. V skladu s teorijo socialne primerjave imamo biološki imperativ, da se v družbi postavimo v kontekst, da se primerjamo z elito kot sredstvo samoevalvacije. Toda če pretiravamo, povzroča nepotrebno konkurenco in vsesplošne neprijetne občutke. Nihče od nas ne potrebuje znanstvene študije, da vemo, da je vse to res. Danes so orodja, ki jih uporabljamo za primerjanje z drugimi, postala zelo prefinjena in hkrati zavajajoča, da dobro mnenje o sebi zahteva naporen trud. Naš primerjalni instinkt je tako preveč stimuliran, da potrebujemo knjige in afirmacije ter meditacije in čas brez našega telefona samo zato, da ohranimo naše pozitivne samoocene nedotaknjene vsaj za en dan. Ni čudno, da smo tako utrujeni.

Vir: Pinterest

Vse to je simptom večjega problema, da nič, kar imamo ali naredimo, ni dovolj. V zadevah dobrega počutja, mode, lepote, priljubljenosti, moralne dobrote … je naš nabor podatkov tako velik in mera tako visoka po vsem svetu, da je edini razumen zaključek, da verjamemo v nenehno potrebo po izboljšanju. To je tudi eden od razlogov, zakaj je moje družbeno življenje še vedno nekje vmes med bi in ne bi. Začenjam verjeti, da ne glede na to, kako dobro se poznamo in si prizadevamo, da uredimo svoje življenje okoli odgovora na prejšnje vprašanje, nam bo ideja o tem, da sami še vedno nismo dovolj, prekrižala pot. Mogoče je trik v tem, da se je ne naučimo ignorirati, kot predlagajo mnoge mantre o samozavesti, ampak da se naučimo prepoznati tiste, ki nam prinašajo koristne informacije, in tiste, ki le potrjujejo, da živimo v moderni družbi – ogromni primerjalni tvorbi, ki nas opominja, da so drugi boljši od nas, pa če smo jih prosili ali ne. Morda bomo, ko bomo sprejeli negotovost kot nujno funkcijo interneta, za te občutke lahko končno prenehali kriviti same sebe.

Vir: Pinterest

Pravzaprav je velik del naše retorike za samopomoč dandanes osredotočene na krepitev moči, da zavrnemo vse, kar ogroža naš zaščitni mehurček, ki zaobjema naše potrebe. In vendar obstajajo neskončne raziskave, ki potrjujejo pomen dosledne skupinske dejavnosti za naše zdravje. Kolikor mi je všeč pokrov tišine, s katerim se po dolgem dnevu človeške interakcije pokrijem, v dobri družbi najdem največji otipljiv dokaz o izobilju. Takrat se počutim izpopolnjeno, polno ljubezni, upanja, vere v dober svet, podpore in razumevanja, ko me obkrožajo podobno misleči ljudje. V tem dejanju je zaupanje, dobronamernost in sočutje, zato postopoma spreminjam svojo oceno o tem, koliko časa potrebujem zase. Zgodi se celo, da zahrepenim po kolektivnem izdihu, ki izhaja iz utišanja družbenih medijev, in se iz lastnih misli sprehodim v svet okoli sebe.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

1 komentar

Komentiraj na Kav Boj Cancel reply

Vaš email naslov ne bo objavljen.