Zakaj moda ne ponudi nič revolucionarnega?

Modi današnjega časa se velikokrat očita ‘požrešnost’ in posledično pomanjkanje inovativnega, svežega pristopa k oblikovanju. Najbolj na udaru so velike modne hiše, kot so Chanel, Dior, Balenciaga, Lanvin (po novem tudi Celine, ko je na mesto kreativnega direktorja  sedel Hedi Sliman), Gucci, Versace, Dolce & Gabbana, medtem ko so se ameriški oblikovalci v zadnjem desetletju komaj otresli primata za udobje in preverjeno klasiko. Vse po vrsti rešuje premišljen stajling bodisi po vzoru maksimalizma, postkumunistične antimode bodisi  preverjenega brskanja po arhivih. Oblikovati štiri ali več kolekcij na leto in pričakovati, da bo vsaka zase nekaj posebnega in revolucionarnega, je utopija. Pravzaprav vsak razumen poznavalec mode ve, da je to nemogoče. Kot primer naj postavim najbolj radikalna imena (če jim lahko tako rečem) modne današnjice. Tudi Rei Kawakubo, Junya Watanabe, Iris van Herpen, Hussein Chalayan … s svojimi ‘bizarnimi’ silhuetami ‘šokirajo’ na podoben način iz sezone v sezono. To je njihov umetniško-oblikovalski podpis, ki mu sledijo že leta. Njihova percepcija ženske silhuete je torej v nasprotju z ‘dolgočasno’ umetniško tridimenzionalna, a danes ne več revolucionarna. Sledijo ji njihovi privrženci, tako kot podobi vsesplošno sprejetim silhuetam ženske mode  sledijo ljubitelji funkcionalnega. Tu se postavlja novo vprašanje. Je moda tako preverjeno neinovativna pravzaprav zaradi potreb in želja kupcev?

Valeska Jasso Collado

Ne glede na vso revolucionarno modno ponudbo, ki smo je bili do danes deležni, se je ohranila in ničkolikokrat ponovila zgolj tista, ki ženskega telesa ne omejuje toliko, da bi se to spremenilo v ‘samo’ umetniški objekt. Je torej oblikovalska domišljija omejena s proporci našega telesa? So na mizo položili že vse karte? Kaj še lahko ponudijo in s čim lahko še šokirajo in pri tem ostanejo v mejah vsesplošno sprejemljivega pojmovanja ženskega telesa? To dvoje nekako ne gre skupaj, kajne? Ostanejo jim spogledovanje z zgodovino, stilistični preobrati s preverjenimi oblačilnimi kosi (superge in večerna obleka, o tem se kot o dobri stilistični potezi govori še danes) in pa seveda tehnološka nadgradnja oblačil, ki pa zaenkrat še ni padla na plodna tla (jakne z opozorilnimi diodami, grelniki, kameleonsko spreminjajočimi se vzorci med kupci in maloštevilno vodilno modno elito preprosto niso popularni). Verjamem, da bi oblikovalci ponudili tisto pravo preobrazbo mode, če bi za to obstajala potreba kupcev. Ekološka in trajnostna moda se bosta takoj razlezli na vse konce in kraje v trenutku, ko bo zanju dovolj povpraševanja.

Central Saint Martins
Rick Owens

Spogledovanje z zgodovino ni ‘bolezen’ današnjega časa. Z njo so z roko v roki hodili tudi številni oblikovalci prejšnjega stoletja, ki so gradili prej omenjeno modno revolucijo. Coco Chanel, Yves Saint Laurent, Cristobal Balenciaga … vsi so kdaj pa kdaj zavrteli čas nazaj in ga preoblikovanega spustili naprej. Na podoben način kot to počneta na primer Nicolas Ghesquière in Miuccia Prada. Pravzaprav je moda zadnjih nekaj let inovativna predvsem na področju stajlingov. Stilisti (tisti najboljši) že nekaj časa veljajo za zvezdnike sodobne mode. Njihov poklic je enakovreden poklicu oblikovalca. Tako je na primer stilistka Lotta Volkova, ki je s specifično estetiko ‘slabega okusa’ postkomunističnega režima v Rusiji enakovredno zaslužna za uspeh danes že kultne modne blagovne znamke Vetements.

Central Saint Martins
Iris van Herpen

Revolucija v modi se velikokrat namesto v evoluciji kroja oblačil zgodi tudi na področju oglaševanja. Čeprav imam sama občutek, da sem videla že vse, me vsake toliko preseneti ‘nov’ pristop, ki pa je v rubriki komentarji danes največkrat na zatožni klopi zgolj zaradi stalnega iskanja takšnih in drugačnih ‘napak’, ki enkrat kratijo pravice žensk, drugič istospolnih moških, tretjič tistih s prekomerno težo, četrtič rastlin …

Comme des Garçons

Danes v modni industriji, razen pri tisti peščici oblikovalcev, ki k modnemu oblikovanju še pristopa konceptualno, največ štejejo všečki in število sledilcev, ki pa so, roko na srce, vse prej kot modni revolucionarni eksperimenti današnjice.
Smo torej za modno slepo ulico krivi sami? Ker imamo raje belo čipkasto tuniko izpod rok ateljeja Valentino namesto mesnato cvetlične skulpture Comme des Garçons? Večina oblikovalcev igra varno igro. Strmi k oblikovanju všečne mode, ki v blagajne prinaša zaslužek. Žogico imamo znova v rokah potrošniki. Če nam je torej nekaj všeč, ne vidim razloga za pritoževanje v stilu, da moda spi, da že leta na modni pisti ni ponudila nič kaj izjemno revolucionarnega.

Junya Watanabe

Sama sem za modne spremembe, rada se nanje odzovem, z veseljem jih udejanjim, a le če me navdahnejo do mere, ki ni zgolj šokantne narave, temveč zadovolji tudi moje estetske kriterije, ki pa na prvo mesto vsakič znova postavijo estetiko lepega pred konceptom. Najbrž zato ne nosim obleke s podpisom Ricka Owensa (ki je po mojem mnenju še vedno genialen oblikovalec), ampak nekaj manj vpadljivega in razumno lepega, tako kot ve, drage bralke.

Petra Windschnurer
Petra Windschnurer

Že kot deklica sem razvila ljubezen do estetike oblačenja. Ne bom se zlagala, če rečem, da mi je bila položena v zibko. Danes delujem kot modna urednica revije Elle in gostojuča piska za najbolj bleščečo spletno stran na svetu, Glitter. Z veseljem bom z vami delila mnenja in dejstva.

Ni komentarjev. Bodi prvi!

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.