Zakaj svoja najljubša oblačila raje gledam v omari kot na sebi?

Ta trenutek nosim raztrgane kavbojke s konca osnovne šole in kakšno leto mlajšo majico. Sončno sobotno popoldne je in doma sem, kar opravičuje moj videz, če pa bi živela svojo garderobno fantazijo in se oblačila kot ženska, ki bi želela biti, bi nosila mehko pleteno obleko in ujemajočo se jopo. Oboje imam. Skrbno pospravljeno v omari, lahko bi vstala in se preoblekla, pa se ne bom. Ne pride v poštev. To igro z možgani sem igrala že večkrat, kar pojasnjuje, zakaj so kavbojke, ki jih nosim, popolnoma ponošene, oblačila, ki bi jih želela nositi, pa skrbno zložena v moji omari.

Vir: Pinterest

Tu je samo nekaj primerov: trenutno nestrpno odštevam dneve do svojega rojstnega dne, ko bodo nove Balenciaga superge končno dočakale debut, kot si ga zaslužijo, čeprav me lepo vreme že nekaj tednov prosi, naj jih obujem, Ganni kavbojski škornji (ne morem jih nositi, saj jim bom uničila podplat), vintidž Burberry srajca (najbolje ji pristajajo prav Ganni škornji), srajca hrvaškega oblikovalca (kupljena je bila skupaj z zelo kul hlačami, zato ju dojemam kot komplet, hlače pa niso primerne za vsako vreme), zelena obleka z bleščicami (sentimentalna vrednost). Rada imam te stvari, še preveč. Tako jih imam rada, da se mi zdi nepošteno do njih, da bi jih silila zaživeti na mojem telesu na čisto običajen dan. Zaslužijo si posebno priložnost, sanjski dan ali noč.

Vir: Pinterest

Pogosto sem se spraševala, kaj o meni pove to, da se skoraj ne dotaknem svojih najlepših stvari. Rezultat so dnevne kombinacije, zgrajene na funkciji, ne stilu. Skoraj vsak dan nosim enaka dva para kavbojk. Pozimi so to temno modre in črne, poleti dva para svetlih. V hladnejših mesecih nosim nekaj neizrazitih puloverjev, ki zapolnijo tedenski cikel. Imam še druge puloverje, dražje, z vzorci, z laskavim izrezom. Ti nenošeni ležijo v omari.

Vir: Pinterest

Zjutraj odprem omaro in si zamislim nekaj zanimivih kombinacij svojih najboljših kosov, nato pa nase navlečem kavbojke z vrha kupa, eno izmed štirih enakih belih majic in pulover, ki tisti trenutek predstavlja najmanjše zlo. Namesto rumene Adidas trenirke, ki sem jo lani dobila za rojstni dan, oblečem stare pajkice in majico. Na zabave vedno oblečem eno in isto obleko. Za sprehod s kužkom iz omare izvlečem plašč še iz srednje šole. Opazujem dekleta in ženske, ki jim zavidam njihov slog – tiste s kul lasnimi sponkami, vintidž torbicami in vpadljivim plaščem – in si želim, da bi enako lahko počela tudi jaz; oblekla najljubšo obleko kar tako.

Vir: Pinterest

Dolgo sem se prepričevala, da je to nekaj dobrega, ta nevoljnost, da nosim svoje posebne in najljubše stvari. Jih pač shranjujem, sem si rekla. Ohranjam jih nedotaknjene in pazim, da ne izgubijo svojega sijaja. Ampak zakaj? Se bojim, da odgovor ni lep, osredotoča se na dvom o sami sebi, na mojo samozavest in lastno vrednost. Morda se celo bojim, da se bom osmešila. Da me tako ali tako nihče ne bo videl ali pa nikomur ni mar, kako sem oblečena. Razen meni. Rada bi se oblekla kot ženska, ki želim biti, in se ne preoblekla v staro trenirko takoj, ko pridem domov. Kot nekakšno nasprotje tistemu, da se oblečemo za službo, ki si jo želimo.

Vir: Pinterest

Morda moram spremeniti svojo mentaliteto, običajen dan okrasiti, da postane poseben, se zjutraj obleči le zase, škornje odnesti k čevljarju, da jih zaščiti z dodatno plastjo gume na podplatu, poiskati ravno tako kul zimsko različico hlač, ki bodo enako dobro pristajale srajci, ker sem v nove superge zaljubljena, pa sem prepričana, da jih ne bom želela sezuti. Sprememba se ne bo zgodila naenkrat, ampak počasi in vztrajno sem zavezana k oblačenju kot ženska, o kateri sanjarim, da bom postala. Se že prepričujem, da je vsak dan namenjen posebnim stvarem in da mogoče nikoli niti ne bom ta ženska. Vendar se navsezadnje vsaj lahko oblečem željam primerno.

Manca Pogačar
Manca Pogačar

Lepota življenja vabi mojo dušo od začetka mojega zavedanja. Iskrenost in pristnost sta vodilo moje ljubezni do ubesedovanja, zato je literarno novinarstvo, tudi modno, ki ga lahko udejanjam tudi s pisanjem za Elle Slovenija, moj sanjski poklic, življenjski moto pa predajanje lepoti na vseh nivojih bivanja in uživanja življenja.

10 komentarjev
  1. mogoče boš pa nekoč imela več parov Balenciaga čevljev, tiste za doma, za v omari in tiste za poletni sprehod po obali.

  2. Manca, kako zelo te razumem 🙂 Pri meni se izmenjujejo obdobja omare, obdobja razkazovanja! Odvisno od razpoloženja in časa.

    Super prispevek.

    Petra

  3. Po tem, ko sem še enkrat prebrala članek in svoj komentar sem opazila, da se lahko tolmači, kot da sem mislila sarkastično ampak ni tako. Res dober članek Manca in želim ti vso srečo. Se že veselim naslednje zgodbice

Komentiraj

Vaš email naslov ne bo objavljen.