V mikrokozmosu človeških interakcij vse pogosteje opažamo perverzno dinamiko: govorimo, ne da bi zares prisluhnili drugemu, lahkomiselno obljubljamo, ne da bi imeli namen ali sposobnost držati besedo, sodimo naglo brez najmanjšega poznavanja konteksta ali osebe. Besede tako postanejo prazne lupine, nesmiselni označevalci, zgolj hrup, ki ne sporoča ničesar, kar pogosto prispeva k ustvarjanju nesporazumov, konfliktov in razočaranja. Besedna inflacija, ki ne osiromaši samo jezika, ampak razjeda medsebojno zaupanje, spodkopava temelje medčloveških odnosov in družbe same.
Prav bi bilo, če bi znali besedam vrniti težo, dostojanstvo in notranjo moč.
To pomeni globoko kulturno spremembo, vrnitev k občutku odgovornosti in zavedanju, da besede niso nevtralno in neškodljivo orodje, temveč aktivne sile, ki ustvarjajo konkretne, oprijemljive posledice, tako na ravni posameznika, saj oblikujejo misli in dejanja, ali na kolektivni ravni, saj vplivajo na družbeno dinamiko in konstrukcijo skupne realnosti. Besede se pravzaprav ne omejujejo na opisovanje sveta, ampak ga ustvarjajo, oblikujejo, preoblikujejo.
