Nekje med prvim utripom srca in zadnjim vdihom obstaja prostor, ki mu pravimo življenje. Je neviden, tih in bežen. V njem se skrivajo vse tiste stvari, ki jih želimo, a jih ne zgrabimo – vsi pogovori, ki bi jih morali imeti, vsi objemi, ki bi jih lahko podarili, vsi trenutki, ki smo jih odložili, ker se nam ni zdelo primerno, ker smo čakali »pravi čas«.

Ampak pravi čas je iluzija. Pravi čas je zdaj.

Kolikokrat smo rekli »jutri« in potem ugotovili, da jutri nikoli ni prišlo? Kolikokrat smo verjeli, da bomo imeli še eno priložnost, pa je tista zadnja minila, kot padec listka v jesenskem vetru – neopazno, mehko, a končno?

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Kava se ohladi. Smeh potihne. Ljudje odidejo. Tudi tisti, za katere smo verjeli, da bodo vedno tam. Ljubezni, če jih ne zalivamo, ovenijo. Srečanja, če jih ne uresničimo, ostanejo zgolj načrti na papirju. In duša, če je ne poslušamo, začne šepetati vedno tišje, dokler ne obmolkne.

Vsak trenutek, ki ga imamo, je darilo. Vsaka misel, ki nas pretrese, je povabilo. Vsak utrip srca nas opominja, da smo še tukaj – in da imamo možnost izbrati. Možnost živeti. Čutiti. Ljubiti. Tvegati. Povedati resnico. Pustiti pečat. Zakaj čakamo? Čakamo, da se ne bomo več bali. Čakamo, da bomo imeli več poguma. Več časa. Manj obveznosti. Manj ranljivosti. A življenje ne čaka z nami. Ne čaka, da bomo pripravljeni. Ne ustavi se, da bi razmislili. Gre naprej. In mi z njim – ali pa za njim. Zato naredi zdaj.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Naredi, ker srce ve. Naredi, ker slutnje niso zaman. Naredi, ker tišina pogosto skriva najglasnejši krik. Recimo da te čaka nekdo, ki mu pomeniš vse, pa tega ne ve. Kaj, če je danes tvoj zadnji trenutek, da mu to poveš? Recimo da imaš sanje, ki ti gore v prsih. Zakaj jih držiš zaprte, kot ptico v kletki, ko pa je nebo neskončno in odprto? Recimo da si ti tista oseba, ki lahko z enim samim dejanjem spremeni potek nečesa. Z nasmehom, z besedo, z nežnostjo.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ne bodi tiho. Ne bodi negibna. Ne bodi odsotna iz lastnega življenja. Nič ni bolj boleče kot zavedanje, da smo bili tam – pa nismo zares bili prisotni. Naredi zdaj, ker to je tvoje življenje. Ni osnutek. Ni vaja. Ni priprava na nekaj večjega. To je tisto večje. In čeprav je res, da po dežju pride sonce, je tudi res, da nekateri dežji odnesejo mostove, ki jih ne bo več nazaj.

Zato pojdi. Govori. Ljubi. Tvegaj. Izberi srce. Dovoli si.

Kajti največja izguba ni tista, ki jo povzroči čas – temveč tista, ki si jo povzročimo sami, ko izberemo molk namesto besede, strah namesto ljubezni, odlašanje namesto koraka.

Foto: Zen
Foto: Zen

Naredi zdaj. Kajti včasih, ko se ozremo nazaj … je že prepozno. In v tisti tišini, ki sledi, se skriva vse, kar bi lahko bilo.

 

Komentiraj