Vedno znova se vračam k hortenzijam. Njihova modrina me prevzame, kot bi se v vsakem cvetu odseval kos poletnega neba. V njihovi lepoti je nekaj skrivnostnega in hkrati pomirjujočega – nežna popolnost, ki jo lahko razumeš le s srcem. Ko stojim pred njimi, se počutim kot njihova varuhinja, gospa hortenzij, ki v tem čarobnem cvetenju vedno najde delček sebe.
Spomin me odnese na leseno teraso, ki je že davno postala svetišče mojega življenja. Tam sem izrekla svoj »da«, obkrožena s cvetjem, toploto in ljudmi, ki jih imam rada. Vse je bilo počasno, nežno, kot da bi se čas ustavil in pustil prostor samo ljubezni. Hortenzije so bile tihi pričevalci tistega dne, njihove krogle barv pa so se združile s poletnim nebom, da bi zapisale zgodbo, ki ne bo nikoli zbledela.
Konec poletja nosi v sebi posebno počasnost. Dnevi so še topli, a v zraku je že rahla slutnja spremembe. Svetloba se preliva mehkeje, narava diha počasneje in srce nenadoma zasliši melodijo, ki jo v hitenju vsakdana pogosto spregledamo. Ta počasnost ni praznina – je prostor, kjer se lahko umirimo, se srečamo sami s seboj in začutimo, kako malo pravzaprav potrebujemo za srečo.
Ko sedim med hortenzijami, s skodelico čaja v rokah, opazujem, kako libela riše kroge v tišini. Njeno krhko telo se blešči v soncu, kot bi bilo iz stekla. In pomislim: življenje je v resnici to – lahkotno gibanje med nebom in zemljo, ples, ki se mu ni treba truditi, ker je lepota že v samem obstoju. Ob meni drevesa šumijo kot stara pesem, in zdi se mi, da vsaka veja nosi sporočilo: počakaj, ne hiti, vse se bo sestavilo ob pravem času.
Hortenzije me učijo potrpežljivosti. Cvetijo, ko pride njihov trenutek, in nikoli prej. Ne sprašujejo, ne dvomijo, ne primerjajo se. Enostavno so – popolne v svojem ritmu, neponovljive v svojih odtenkih. Ko jih gledam, se zavedam, da je prav takšno tudi življenje: najboljše stvari pridejo, ko jih ne silimo, ampak jim pustimo prostor, da se zgodijo.
Ob koncu dneva, ko sonce obarva nebo v zlato in se modrina hortenzij še močneje poveže z globino neba, se v meni prebudi občutek hvaležnosti. Hvaležnosti za trenutke, ki so bili, za ljudi, ki so ob meni, za počasne dni, ki me učijo, da je sreča v malem. In takrat vem, da bom vedno našla svoj mir med hortenzijami.
Ker me njihov modri sij spominja na nebo, na ljubezen in na obljubo, da se vse, prav vse, ob pravem času postavi na svoje mesto.