Te dni je deževalo. Počasi, mehko, z nežnim ritmom, ki tiktaka po oknih, kot bi vesolje samo dihalo globlje in počasneje. Dež ima svojo melodijo — nežno, starodavno, skoraj mistično. Prinaša mir in občutek varnosti, kot bi nas nekdo objel in rekel: ustavi se, vdihni, pusti, da svet za trenutek spi. Sediš ob ognju, kjer ogenj pleše s svojimi zlatimi plameni. V zraku diši po lesu, toploti in spokojnosti. Knjiga v tvojih rokah ni samo besedilo – je portal, skozi katerega vstopaš v drug svet, medtem ko zunaj kaplje nežno poljubljajo zemljo. Volnene nogavice objemajo tvoje stopala, šalica čaja greje tvoje dlani. In vse, kar obstaja, je ta trenutek. Ta popoln, tih trenutek.
Dež nas vedno uči nežnosti. Opominja nas, da tudi nebo včasih joka – a njegovo jokanje prinaša življenje, rast, prečiščenje. Je simbol spuščanja tistega, kar ne potrebujemo več. Vsaka kaplja, ki pade, odnese nekaj teže, nekaj misli, ki jih lahko zdaj končno izpustimo.
Ko dež pada, svet postane mehkejši. Zvoki so bolj oddaljeni, barve bolj zastrte, čas se raztegne. To je priložnost, da se obrneš vase, da začutiš svoje srce in njegovo tišino. Morda prav v tem trenutku odkriješ, da je vse, kar si iskala zunaj, vedno bilo tukaj — v tebi. bnDeževni dnevi niso turobni, če jim dovoliš, da te očarajo. So meditacija narave. In ti si del nje — kaplja v oceanu, dih v ritmu sveta.
Zato ne beži pred dežjem. Pusti, da govori. Poslušaj, kaj ti šepeta. Morda ti pripoveduje zgodbo o novi tišini, o miru, ki ga nisi vedela, da ga nosiš v sebi.










