Včasih se nam zdi, da smo na tem svetu sami. Da hodimo skozi dneve, ki se ne dotaknejo nikogar, in skozi trenutke, ki nimajo odmeva. A resnica je tišja, mehkejša in veliko bolj sveta: nikoli nismo sami.
Včasih se nam bližina pokaže v nečem tako preprostem, da bi ga zlahka spregledali. V perju, ki ga najdemo na poti do službe — drobnem sporočilu vesolja, da je nekdo z nami. Ali v žarku sonca, ki se prebije skozi oblake ravno v tistem trenutku, ko najbolj potrebujemo toplino. Nekateri bi rekli naključje. A srce ve bolje.
Včasih pride kot sunek vetra, nežen in povabljen, ki prinese spomin na osebo, ki je ni več. Kot bi za hip sedla ob nas, kot bi nas objela s svojo prisotnostjo, ki ni nikoli zares izginila. Morda se oglasi kot pesem po radiu, ravno tista, ki smo jo potrebovali… ali kot nenadno srečanje, ki nam spremeni tok dneva.
Vesolje ima svoj jezik. Ne govori glasno, ne razlaga, ne sili. Samo nežno postavlja majhne znake na našo pot. In ko smo dovolj mirni, dovolj prisotni, da jih opazimo, se zgodi čudež: začnemo razumeti, da nismo nikoli hodili sami.
Ob nas so energije, spomini, ljubezen, ljudje, ki nas spremljajo od daleč, in svetloba, ki se vedno znova vrača. Vse, kar moramo storiti, je odpreti srce — in priznati, da magija ni izmišljena. Je povsod okoli nas. In včasih je dovolj že to, da verjamemo.
Ker ko verjameš, vidiš. In ko vidiš, veš: nikoli, niti za trenutek, nisi bil sam.
