Kako vreme vpliva na počutje

Januar je mesec začetkov, novih navad in svežih obljub, hkrati pa tudi čas, ko se narava umiri, ko je dneva manj, svetlobe pa velikokrat premalo. In prav vreme – tisto, kar vsak dan nosimo s seboj, čeprav se ga pogosto niti ne zavedamo – močno vpliva na naše počutje. Še posebej občutljivi na te spremembe so starejši ljudje.

Ko se začne leto, nas pogosto pričaka megleno in hladno vreme, ki nas zlahka potegne v notranjo utrujenost. Pomanjkanje sonca vpliva na raven serotonina, hormona dobrega počutja, zato se lahko zgodi, da smo bolj zaspani, manj motivirani in nekoliko bolj ranljivi. Pri starejših se ta občutek pogosto še okrepi, ker jim nizke temperature omejijo gibanje, hoja po mrzlem ali mokrem vremenu pa lahko postane neprijetna ali celo nevarna. Zaradi tega se hitreje zaprejo vase, ostanejo doma in izgubijo del tistega vsakodnevnega stika, ki jim daje občutek ritma in pripadnosti.

Zanimivo je, da raziskave kažejo, kako so starejši sicer bolj izpostavljeni vplivu ekstremnih temperatur, a hkrati del teh raziskav razkriva nekaj nepričakovanega: starejši, ki ostanejo aktivni, vključeni v svoje male dnevne rituale in obkroženi z ljudmi, veliko bolje prenašajo nihanja razpoloženja, ki jih prinese zima. Ravno smiselne dejavnosti – naj so to branje, ročna dela ali pogovor s svojci – delujejo kot zaščita pred osamljenostjo, ki jo hladni dnevi pogosto poglobijo.

Zato je januar tudi čas, ko lahko veliko naredimo drug za drugega. Če imamo starejše doma, je pomembno, da poskrbimo, da je njihov prostor topel, svetel in prijeten. Že majhna gesta, kot je odmaknjena zavesa, nekaj minut dnevne svetlobe ali topel pogovor ob čaju, lahko naredi ogromno razliko. Mnogi starejši ne bodo sami predlagali sprehoda, zato je lepo, če to storimo namesto njih. Tudi kratek sprehod, če vreme dopušča, jim povrne občutek normalnosti in hkrati preprečuje občutek izolacije. Kadar pa vreme resnično ne sodeluje, je lahko dovolj že to, da smo prisotni – z obiskom, telefonskim klicem ali preprostim zanimanjem za njihov dan.

Vreme ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo način, kako ga živimo. Januar prinaša svoj mir in svojo tišino, a ta tišina je lahko tudi priložnost za več topline, pozornosti in povezanosti. Še posebej s tistimi, ki našo podporo potrebujejo ravno v najhladnejšem delu leta. In ko govorimo o vremenu, o vseh njegovih vplivih, ne smemo pozabiti na nekaj najlepšega: na tisto nežno, skrito čarobnost zime, ki nam jo podarja vsako leto znova. Včasih se nam zdi, da je megla le sivina, da je dež samo ovira in da je tišina januarja prazna. Pa vendar – ravno tam, v teh mirnih trenutkih, pogosto najdejo prostor najgloblja hvaležnost, najnežnejše misli in najtišja lepota.

Zimski dež, ki potrka ob okno, nas povabi, da se ustavimo. Megla nas nauči, da je čisto v redu, če ne vidimo vsega naenkrat – da je dovolj, da vidimo naslednji korak. Tišina zimskega jutra pa je tista, ki nas poveže s sabo, z našim notranjim ritmom, in nam podari prav tisto, kar v bolj živahnih letnih časih pogosto spregledamo: prostor za dihanje, za misel, za nežnost.

Narava se umakne, da se lahko mi sami sebi bolj približamo. To je čas, ko s svetlobo ne tekmujemo, ampak jo poiščemo v sebi. Ko nam majhne stvari – topel šal, pogovor z bližnjimi, jutranji čaj, topla roka ob roki – pomenijo več kot kadarkoli. In prav v tem tihem, zimskem obdobju se spomnimo, kako neverjetno je, da smo tukaj. Da živimo. Da čutimo. Da se spreminjamo, rastemo in odkrivamo lepoto tudi tam, kjer je na prvi pogled ni.

Ko znamo videti tudi tisto, kar je skrito v megli, postanemo mehkejši. Ko znamo slišati tišino, postanemo bolj mirni. In ko znamo začutiti hvaležnost tudi v dežju, se v nas nekaj premakne – nekaj globoko človeškega, pristnega in svetlega.