To, da nosiš lepo, ne pomeni, da je lahko

V življenju pridejo obdobja, ko se duša ne razcveti na soncu, ampak v tišini. So dnevi, ko hodiš naprej, urejena, pokončna, nasmejana—in hkrati nihče ne sluti, kako zelo te vleče k tlom. Vsi vidijo tvojo eleganco, a ne vidijo teže, ki jo nosiš. Vidijo mir, a ne tvoje notranje viharje. Vidijo, da stojiš, a ne, koliko moči te to stane. Resnica je preprosta in globoka:

To, da nosiš lepo, ne pomeni, da je lahko.

Najbolj boleče je tisto, o čemer ne govorimo. Tiste odločitve, sprejete v tišini. Tisti izhodi, ko ne razložiš ničesar, ker veš, da bi te nihče ne razumel. Tiste noči, ko se sestavljaš nazaj v koščkih— pa zjutraj spet vstaneš, ker si tako navajena. To ni igra moči. Ni maska. To je zrelost.

Zmožnost, da razumeš rane drugih, tudi takrat, ko si sama najbolj poškodovana.

Kot lutka iz porcelana, ki je čudovita v svoji popolni celoti, a hkrati potrebuje neskončno pazljivost in nego, da slučajno ne pade, slučajno se ne razbije, slučajno izgubi svoj sijaj.

Duhovna rast ni vedno meditacija in kristali. Ni tarot, ki zame ostaja najbolj čudovit izhod in tudi ni gozd, ki me tiho objame in neguje mi duš, vsak dan znova. Včasih je samo ena preprosta odločitev: Ne bom razlagala. Ne bom se poniževala. Ne bom lovila. Ko zapustiš situacijo tiho, to ni hladnost. To je zaščita, je spoštovanje do sebe, je trenutek, ko se tvoja notranja svetloba odloči, da ne bo izgubljala sijaja tam, kjer ga ne vidijo.

In potem so tu majhni trenutki, ki te vsak dan znova rešijo: čiste rjuhe, dolgo prhanje, smeh, ki te pretrese, sporočilo ob pravem času, prvi požirek jutranje kave, pesem, ki si jo imela rada pred leti. Nič od tega ni naključje. To so drobne sidrišča, skozi katera ti življenje šepeta:

Še si tukaj. Še vedno znaš čutiti lepo.

Občutljivi ljudje te začutijo. Otroci ti pomahajo. Živali pridejo bližje. S popolnimi neznanci se znajdeš v pogovorih, ki se odpirajo sami. Zakaj? Ker energija ne laže. Ker svet natanko ve, kdo smo, tudi ko mi dvomimo vase. Ko začneš razumeti svojo vrednost, se začne spreminjati vse okoli tebe. Ne iščeš več boljše trave. Ne primerjaš. Ne tekmuješ. Samo stojiš tam, kjer si— in vse začne rasti.

Draga Ženska na drugi strani, Ti si tisti faktor, ki prinaša barvo, toplino, red in smisel. Ne odnosi. Ne mnenja drugih. Ne preteklost. Ti.

Neguj se. Odpusti si. Investiraj v svoje dobro. Izberi sebe z isto odločnostjo, kot že leta izbiraš druge.

Kdor odide brez besed, ni bil namenjen tvojemu srcu. Ničesar ni treba loviti. Ničesar reševati. Ničesar vračati. Včasih je izginotje samo odgovor, ki si ga potrebovala. Izpusti. Pojdi naprej. Ne zaradi ponosa—
zaradi miru.

Nosiš veliko breme. In nosiš prelepo.

Tvoje rame so utrujene, tvoje srce je bilo ranjeno, a tvoja duša še vedno sveti. To je tvoja lepota. Tvoja dediščina. Tvoja moč. In tudi če drugi ne razumejo, ti razumeš. Ni lahko. Je pa tvoje. In nosiš ga z veličino.