Ko sem prebrala novico, da je umrla Sophie Kinsella, se mi je zdelo, kot da je nekdo izklopil luč v sobi, kjer je bilo vedno svetlo. Njene knjige so bile dolga leta moj varen kotiček, moj pobeg in moja terapija. Brala sem jih v časih, ko je bilo življenje težko in ko se ni smejalo prav nič, pa sem se kljub temu večkrat zalotila, da se ob Becky Bloomwood glasno smejem. Kot da bi mi nekdo vrnil lahkotnost, ki sem jo bila v tistem trenutku pozabila.
Sophie je znala ustvariti ženski svet, ki je bil resničen, nepopoln, a poln humorja, topline in razumljive zmede. Njeni liki so imeli napake, dvome, nepremišljene odločitve – tako človeške, tako naše. Prav zato smo se v njih našle. Še bolj pa v tem, kako je iz vsake zagate znala izvleči iskrico sreče, ironije in ženskega poguma.
Njene knjige niso bile samo lahkotno branje. Bile so roka na rami. Ko sem jih potrebovala, so mi ponudile smeh, ko je bil okoli mene mrak. Ko je bil svet pretežak, so me popeljale na čarobna potovanja, v New York, v London, v nered Beckyjinih nakupovalnih vrečk in v trenutke, ko se je življenje za hip zdelo lažje. Prav ta beg, ta občutek, da nisem sama s svojimi trapastimi, prevelikimi in včasih povsem nerazumnimi težavami – to je bilo najve̱čje darilo Sophie Kinselle.
Danes v svetu književnosti izgubljamo pisateljico, ki je prodala milijone knjig, ustvarila ikonično serijo Shopaholic in napolnila knjižne police po vsem svetu. Jaz pa čutim, da izgubljam nekoga, ki je znal popraviti moje razpoloženje, preden sem sploh razumela, da je pokvarjeno. Nekoga, ki je znal pisati tako, kot da sedi poleg tebe na kavču, z nogami podvitimi pod seboj, in ti reče: »Vem, vem… tudi meni se je to zgodilo. Pridi, greva se smejat.«
Sophie je odšla, a zgodbe ostajajo. In ko bom naslednjič vzela v roke Confessions of a Shopaholic ali The Undomestic Goddess, bom to storila z malce drugačno toplino. Hvaležna, da sem jo imela. Hvaležna, da sem lahko pobegnila v njen svet točno takrat, ko sem to potrebovala.
Njena zapuščina niso le knjige – to so občutki, trenutki, tisti mehki ženski nasmeh, ki se ti pojavi na obrazu, ko ugotoviš, da je življenje lažje, kot si mislila. In to je nekaj, kar bo ostalo z nami.
