Januar je mesec, ki ne odpira vrat, ampak jih zapira. Svetloba se zadržuje kratek čas, mraz ostaja dlje, kot bi si želeli, in vse, kar je odveč, odpade samo od sebe. Narava se ne žene naprej. Umakne se. In v tem umiku je nekaj zelo starega in modrega. Svet nam v tem času ponuja nove poti, nove obljube, nove verzije nas samih. Toda zima ne pozna novih začetkov. Pozna tišino. Pozna zadržan dih. Pozna počitek, ki ni razkošje, ampak nuja.
Ob morju je januar drugačen. Modrina je globlja, težja. Veter nosi misli, ki jih poleti ne slišimo. Valovi ne vabijo, ampak sprašujejo. Morje pozimi ni kulisa, je sogovornik. Stoje ob njem se vse, kar je bilo hrupno, umiri. Ostanejo vprašanja brez odgovorov in občutek, da ni treba vedeti vsega. Misli prihajajo same. Ne silijo. Samo so. Kot da zima odpre notranji prostor, kamor vstopijo stvari, ki so čakale na pravi čas. Na upočasnitev. Na pogum, da jih slišimo.
December je za mnoge ženske bil dolg, poln skrbi, odgovornosti, misliza druge, tihe utrujenosti, ki se nabira počasi. V času, ko bi morali vsi največ počivati in globoko razmišljati o tem, kdo smo in kam želimo biti, je okoli nas največji direndaj in veliko nepotrebnega hrupa. Januar to utrujenost razkrije. Ne kot šibkost, ampak kot resnico telesa, ki ve, kdaj je dovolj. V tem obdobju življenje ne zahteva dokazovanja. Ne zahteva hitrosti. Ne zahteva ciljev. Zahteva, da ostanemo. Da dovolimo dnevu, da je kratek. Da noči pridejo zgodaj. Da se ničesar ne opravičuje.
Veter ob obali je leden. Pride do kosti, brez ovinkarjenja, brez milosti. Ne vpraša, ali si pripravljena. Odnese misli, jih raztrga, razprši kot oblake nad morjem, dokler ne ostane skoraj nič. In potem — za kratek, dragocen trenutek — se umiri. Takrat je vse tišje. Morje za hip zadrži dih, telo popusti napetost in v tem premoru se zgodi nekaj redkega: jasnost. Kot da zima za trenutek pusti, da resnično začutimo, kje smo. Zima ne mara hrupa. Mara globino. In nekje med vetrom, sivim nebom in temnim morjem postane jasno: ne izgubljamo časa, ko počivamo. Takrat se pravzaprav sestavljamo. Tako kot se morje pozimi umakne vase, da bi se nekoč vrnilo drugačno, močnejše.
In veste na kaj pomislim takrat, ko stojim pred to neverjetno modrino, ko me objame hlad in čutim, kako se nevarno pretihopati do duše? Pomlad bo prišla brez našega truda. Zdaj pa je dovolj, da smo tu. V januarju. V tišini. Ker je prav v tem trenutku največ besed, ki jih morda ne slišimo, a to še ne pomeni, da ne obstajajo.
