Včasih se več notranjega miru začne z zelo majhno odločitvijo – da se zahvalimo za nekaj, kar smo prej spregledali, da priznamo svojo napako ali da si dovolimo sprejeti dan takšen, kot je.
Vsak človek ima svojo pot, svoje preizkušnje in svoj čas. Nekateri cvetijo zgodaj, drugi potrebujejo več časa. To ne pomeni, da je njihova zgodba manj lepa.
Jesen me vedno bolj spominja tudi na našo senco. Ko se dnevi krajšajo in se svetloba umika, postanejo sence daljše in bolj vidne, podobno kot deli nas, ki jih skozi leto pogosto potiskamo stran.
Tudi majhen korak je napredek. Naj bo današnji dan opomnik: ni ti treba biti popoln, da bi lahko napredoval.
In ko pogledam v njegovo modrino, se za trenutek zdi, kot da med nebom nad menoj in nebom v meni ni več nobene meje. Samo prostor. Samo dih. Samo neskončnost.
Morda smo se samo znašli v obdobju, ki od nas ne zahteva novega začetka, temveč počasnejši pogled vase.
Da slišimo več. Da občutimo več. Kajti najlepše stvari v življenju skoraj nikoli niso najglasnejše. So tihe, nežne in pogosto povsem običajne.
Morda je edino, kar moramo storiti, to, da za nekaj trenutkov utihnemo. Kajti šele takrat zaslišimo tisto, kar je bilo ves čas pred nami.
Morda potrebujemo le več trenutkov, ko si dovolimo utihniti. Kajti šele takrat zaslišimo sebe. In šele ko slišimo sebe, lahko zares slišimo tudi življenje.
S spokojnim duhom sprejmi to, čemur se ne moreš izogniti, in premagal boš to, pred čimer ne moreš pobegniti.