Mabon prihaja tiho, skoraj neopazno, v času, ko se poletje počasi umika in narava začne spreminjati svoj obraz. Svetloba postaja mehkejša, dnevi krajši, jutra hladnejša, drevesa pa nas s svojimi barvami opominjajo, da nič v življenju ne ostaja enako. Jesen je zame vedno nekaj več kot le letni čas. Je prehod, notranji prostor med tem, kar je bilo, in tem, kar šele prihaja, ter čas, ko se tudi sama počasi obračam navznoter in poslušam, kaj mi želi povedati tišina.
Mabon je čas jesenskega enakonočja, ko se svetloba in tema za trenutek srečata v ravnovesju. V tem vidim čudovito življenjsko lekcijo, saj tudi v nas nikoli ne obstaja samo svetloba. Nosimo svoje radosti in žalosti, svoje moči in strahove, svoje začetke in konce, dele sebe, na katere smo ponosne, in tiste, ki jih še vedno težko sprejemamo. Morda prav zato jesen tako močno nagovarja dušo, saj nas opomni, da ni potrebno ves čas bežati pred temo. Včasih moramo stopiti vanjo, se v njej ustaviti in dovoliti, da nas nauči nečesa, česar v svetlobi nismo mogle videti.
Jeseni narava ne skriva svojega prehoda. Drevesa ne poskušajo zadržati listov, ko pride njihov čas, da odpadejo, in zemlja ne zavrača tistega, kar ji pade v naročje. Vse se zgodi v svojem času in brez upiranja. Ko gledam ta proces, se vedno znova vprašam, zakaj je nam tako težko narediti nekaj, kar narava počne tako naravno. Zakaj se tako oklepamo ljudi, odnosov, prepričanj, starih različic sebe in stvari, ki so že opravile svojo nalogo v našem življenju? Zakaj mislimo, da moramo vsako praznino takoj zapolniti, namesto da bi ji dovolile obstajati?
Mabon me uči, da spuščanje ni nujno izguba. Včasih je spuščanje oblika ljubezni do sebe. Je priznanje, da je nekaj zaključilo svoj cikel in da nam ni več treba nositi tega, kar nam je nekoč morda pomagalo preživeti, danes pa nas samo še drži na mestu. Nekatere stvari moramo pustiti oditi, da lahko naredimo prostor tistemu, kar prihaja. In vendar tega prostora ni potrebno takoj zapolniti. Včasih je dovolj, da ga preprosto pustimo praznega in zaupamo, da bo življenje samo pokazalo, kaj sodi vanj.
Jesen me vedno bolj spominja tudi na našo senco. Ko se dnevi krajšajo in se svetloba umika, postanejo sence daljše in bolj vidne, podobno kot deli nas, ki jih skozi leto pogosto potiskamo stran. Naša senca so lahko strahovi, jeza, žalost, občutek nevrednosti, zavist, stare rane, neizrečene besede in vse tisto, česar si ne želimo priznati. Toda senca ni nujno naš sovražnik. Morda je samo del nas, ki je predolgo čakal, da ga bomo pripravljene pogledati.
Soočiti se s svojo senco zame ne pomeni iskati napak v sebi in jih na silo odpravljati. Pomeni biti dovolj iskrena, da se vprašam, kaj se v resnici dogaja v meni, kaj me boli, česa me je strah in katere zgodbe o sebi še vedno nosim, čeprav mi ne pripadajo več. Pomeni dovoliti tudi tistim delom sebe, ki jih težko sprejemam, da obstajajo, ne da bi jih zaradi tega obsojala. Morda zdravljenje ne pride vedno takrat, ko nekaj premagamo. Morda se začne takrat, ko si končno dovolimo nekaj videti.
Zato je zame Mabon tudi čas tišine. Ne tiste neprijetne tišine, pred katero želimo pobegniti, temveč tišine, v kateri lahko prvič zares slišimo sebe. Živimo v svetu, ki od nas nenehno zahteva odziv, hitrost, produktivnost, prisotnost in dokazovanje. Vedno je nekaj, kar moramo narediti, nekomu odgovoriti, nekam iti ali nekaj doseči. Jesen pa nas povabi drugače. Povabi nas, da upočasnimo, da odložimo potrebo po nenehnem delovanju in si dovolimo samo biti.
V tišini se začnejo pojavljati stvari, ki jih prej nismo mogle slišati. Misli, občutki, intuicija, vprašanja, na katera še nimamo odgovorov. Včasih se v tišini pokaže tudi resnica, ki ni prijetna, vendar je naša. In morda je prav to eden največjih darov tega obdobja: da nam ni treba vedno vedeti, kam gremo. Lahko nekaj časa samo hodimo skozi neznano in zaupamo, da se bo pot pokazala, ko bo za to pravi čas. Mabon je tudi čas hvaležnosti. Čas žetve, ko se ozremo na vse, kar je v našem življenju zraslo, na vse, kar smo ustvarile, preživele, se naučile in izkusile. Toda hvaležnost ne pomeni, da moramo biti hvaležne za vsako bolečino ali se pretvarjati, da je bilo vse dobro. Pomeni, da lahko pogledamo nazaj in prepoznamo, kaj nam je določena izkušnja prinesla, kaj nas je naučila in katera različica nas je zaradi nje postala močnejša ali bolj zavestna.
Včasih smo hvaležne tudi za stvari, ki so odšle. Ne zato, ker niso bile pomembne, ampak zato, ker razumemo, da niso bile namenjene temu, da bi ostale za vedno. Nekateri ljudje pridejo v naše življenje, da nas nekaj naučijo, nekateri odnosi nas pripeljejo do dela sebe, ki ga prej nismo poznale, nekatere izgube pa šele sčasoma pokažejo, koliko prostora so naredile za nekaj novega. Življenje je sestavljeno iz ciklov in vsak konec v sebi nosi možnost novega začetka. Narava nas tega uči ves čas. List odpade, razpade in se vrne v zemljo, zemlja pa ga sprejme in nekoč iz njega ustvari novo življenje. Tisto, kar je bilo videti kot konec, postane hrana za prihodnost. Morda je podobno tudi z nami. Tudi mi imamo obdobja, ko cvetimo, obdobja, ko pobiramo sadove svojega dela, in obdobja, ko se moramo umakniti vase, počivati in pustiti, da nekatere stare različice nas odpadejo.
Ni nam treba ves čas rasti na način, ki ga lahko vidijo drugi. Nekatera najgloblja rast se dogaja v temi, pod površjem, tam, kjer je nihče ne opazi. Tako kot seme potrebuje temo zemlje, da lahko začne kaliti, tudi mi včasih potrebujemo obdobje umika, tišine in nevedenja, preden lahko razumemo, kdo postajamo. Zato se mi zdi tako pomembno, da si v tem času dovolimo počitek. Da si dovolimo biti manj dosegljive, manj glasne, manj usmerjene navzven. Da gremo na sprehod brez cilja, sedimo ob oknu in opazujemo dež, prižgemo svečo, pišemo, kuhamo, beremo, se zavijemo v odejo in samo poslušamo, kaj se dogaja v nas. Tudi takšni preprosti trenutki lahko postanejo sveti, če jih živimo zavestno.
Mabon me zato ne spominja samo na to, kaj moram spustiti, ampak tudi na vprašanje, kaj želim obdržati. Kaj je vredno odnesti s seboj v naslednji cikel? Kateri ljudje, občutki, vrednote in sanje imajo zame resnično težo? Kaj želim negovati in česa ne želim več hraniti? Morda je prav tako pomembno vprašati se, katera različica mene mora umreti, da lahko zaživi tista, ki je bolj resnična. Jesen me uči, da nam ni treba biti ves čas svetle, nasmejane in močne. Dovoljeno nam je biti utrujene, zmedene, žalostne in tihe. Dovoljeno nam je priznati, da ne vemo. Dovoljeno nam je stopiti v svojo senco in tam nekaj časa ostati.
Ni vsake teme potrebno takoj razsvetliti.
Nekatere stvari morajo biti nekaj časa samo občutene, preden jih lahko razumemo. In morda je prav v tem največja modrost Mabona: v zaupanju ciklu. V zaupanju, da ni vse izgubljeno samo zato, ker nečesa trenutno ne vidimo. V zaupanju, da tudi obdobje mirovanja ni prazno in da se tudi v največji tišini nekaj pripravlja.
Mabon me uči spuščati brez strahu, sprejemati brez upiranja in poslušati brez potrebe po takojšnjih odgovorih.
Uči me, da lahko svojo senco sprejmem kot del sebe in da mi ni treba biti popolna, da bi bila celovita. Uči me, da se življenje ne dogaja samo takrat, ko cvetimo, ampak tudi takrat, ko odvržemo liste, se umaknemo vase in pustimo, da nas zima počasi pripravi na novo rojstvo. Zato želim v tem času manj bežati pred tišino in bolj prisluhniti temu, kar mi želi povedati. Želim se zahvaliti za vse, kar je zraslo, in z ljubeznijo izpustiti tisto, kar je zaključilo svojo pot. Želim sprejeti svojo senco, ne kot nekaj, česar se moram sramovati, ampak kot del sebe, ki me lahko pripelje bližje k celovitosti.
Kajti tudi drevo je najlepše takrat, ko mu ni treba zadržati vseh svojih listov. Včasih je največja oblika zaupanja prav v tem, da pustimo, da odpadejo. In potem samo čakamo. V tišini. V temi. Z zaupanjem, da življenje že ve, kaj počne.