Oddaja Povej tako kot je v okviru Cedevite znova odpira prostor za iskrene pogovore, v katerih ni potrebe po popolnih odgovorih ali vlogah. Gre za format, ki daje glas resničnim občutkom, dvomom in izkušnjam, s katerimi se lahko poistoveti vsak izmed nas. Tokrat je na vprašanja odgovarjala Rebeka, ki s svojo odprtostjo in iskrenostjo razkriva razmišljanja o življenju, pričakovanjih in trenutkih, ki nas oblikujejo – brez olepševanja, preprosto tako, kot je.
V članku Ko si upamo povedati tako, kot je govorimo o iskrenosti, brez filtrov in olepševanja. Ti si oseba, ki je skozi leta šla skozi veliko različnih vlog in pričakovanj. Kdaj si imela občutek, da si si končno dovolila povedati stvari točno takšne, kot so – najprej sebi?
To ni bil en sam trenutek, ampak proces. Prišel je takrat, ko sem si priznala, da ni treba ves čas igrati močne in zbrane vloge ter da imam pravico biti tudi utrujena, ranljiva in nepopolna. Ko sem si dovolila priznati stvari najprej sama sebi, brez občutka krivde ali sramu, sem začela lažje govoriti tudi navzven. Takrat sem začutila več notranjega miru.
Javnost te pozna že dolgo, a imaš občutek, da danes ljudje še bolj cenijo pristnost kot popolnost. Kako se je tvoj odnos do javne podobe spremenil skozi leta – in kje si danes bolj pogumna kot nekoč?
Včasih sem imela občutek, da moram ves čas dokazovati, da zmorem, da sem vedno pozitivna in urejena. Danes čutim, da ljudje veliko bolj cenijo iskrenost in resničnost kot brezhibno podobo. Bolj pogumna sem v tem, da pokažem tudi svoje dvome, utrujenost in čisto človeške trenutke. Ne skrivam več dejstva, da nimam vedno vsega pod nadzorom – in ravno to me danes najbolj osvobaja.
Oddaja Povej tako, kot je odpira teme, o katerih se pogosto molči. Kako si se počutila, ko si sprejela povabilo k sodelovanju – je bilo kaj, kar ti je dalo misliti ali te celo malo premaknilo?
Povabilo sem sprejela z veliko radovednosti, pa tudi z občutkom spoštovanja. Oddaja odpira teme, ki niso vedno udobne, a so zelo resnične. Dala mi je misliti predvsem o tem, kako pomembno je, da se o določenih stvareh pogovarjamo na glas, brez olepševanja. Prav ta iskrenost in odprtost sta me tudi osebno nekoliko premaknili.
Cedevita kot sponzor projekta govori o energiji, ravnovesju in skrbi zase v vsakdanjem tempu. Ti imaš zelo dinamično življenje – kaj danes zate pomeni prava energija in kako skrbiš, da je ne izgubiš?
Prava energija zame danes ni več to, da sem ves čas v pogonu. Pomeni ravnovesje – da znam poslušati svoje telo, si vzeti čas za gibanje, počitek in majhne trenutke zase. Naučila sem se, da energija ne prihaja iz priganjanja, ampak iz pametne skrbi zase in iz odločitev, ki te ne izčrpajo.
Velikokrat se zdi, da se od žensk pričakuje, da zmorejo vse – z nasmehom. Si se tudi sama kdaj ujela v to past in kako danes gledaš na meje, ki si jih je treba postaviti, da ostaneš zvesta sebi?
Seveda sem se ujela v to past. Dolgo sem verjela, da je moč v tem, da zdržiš vse in greš naprej brez pritoževanja. Danes vem, da je prava moč v tem, da znaš postaviti meje in reči ne, brez občutka krivde. Meje niso znak šibkosti, ampak znak spoštovanja do sebe.
Iskrenost včasih ni najlažja pot. Si bila kdaj zaradi tega nerazumljena ali celo kritizirana? In ali bi danes v podobni situaciji ravnala enako?
Da, iskrenost ni vedno sprejeta z odobravanjem. Bila sem tudi nerazumljena in kritizirana, a danes vem, da bi ravnala enako. Če govoriš iz pravega mesta in z dobrim namenom, se lahko mirno postaviš za svoje besede. Z leti se naučiš, da ne moreš ugajati vsem – in da tega niti ni treba.
Če se naveževa na sporočilo članka in projekta – kaj bi danes rekla ženskam, ki čutijo, da bi morale nekaj povedati na glas, pa jim zmanjka poguma?
Rekla bi jim, naj začnejo pri sebi. Ni treba, da vse povedo naenkrat ali vsem ljudem. Dovolj je, da so iskrene do sebe in naredijo prvi majhen korak. Ko enkrat izrečeš resnico, se zgodi nekaj zelo osvobajajočega – in prav iz tega občutka se rodi pogum
