Kot otrok sem verjela v čarovnijo. Ne v takšno, o kateri govorimo danes – manifestacijo, rituale, energijo – temveč v tisto preprosto, iskreno čarovnijo, ki nastane iz cvetnih listov, vode in domišljije. Ure in ure sem lahko preživela na vrtu, mešala “napoje” in bila prepričana, da ustvarjam nekaj posebnega. Gledala sem in si želela, da bi bila Wendy. Da bi živela v svetu, kjer je mogoče leteti, če le dovolj močno verjameš.
Potem pa odrastemo.
Postanemo odgovorni, organizirani, učinkoviti. Naučimo se, da je treba biti razumen, da je treba delati, ustvarjati, skrbeti za druge. In nekje vmes pozabimo na igro. Pozabimo na tisti del sebe, ki zna sanjati brez omejitev. Šele kasneje sem dojela, da nisem izgubila energije ali motivacije – izgubila sem stik s svojo notranjo deklico.
Zakaj je stik z notranjim otrokom pomemben
Notranji otrok ni nekaj ezoteričnega. To je del nas, ki zna uživati brez razloga. Ki ustvarja brez strahu pred mnenjem drugih. Ki verjame, da je mogoče več. Ko ta del potisnemo na stran, postane življenje težje. Bolj resno. Bolj naporno. Vse je naloga, obveznost, projekt. Zmanjka lahkotnosti. Ko pa si dovolimo ponovno igrivost, se zgodi premik. Postanemo bolj ustvarjalni, bolj odprti, bolj živi. Ničesar ne izgubimo – nasprotno, pridobimo širino.
Kako ponovno najti igrivost
Začnite preprosto. Vprašajte se: kaj me je kot otroka zares osrečevalo? Je bila to določena knjiga, film, glasba? Je bil to občutek poletja, ko si lahko bos hodil po travi? Je bilo risanje brez pravil? Včasih je dovolj, da si vzamemo eno uro samo zase. Brez cilja. Brez produktivnosti. Samo za užitek. Lahko znova pogledate film, ki vas je nekoč navdihoval. Lahko plešete po dnevni sobi. Lahko ustvarjate brez popolnosti. Lahko si dovolite, da nekaj naredite samo zato, ker vam je lepo. In predvsem – poslušajte sebe. Zaprite oči in si predstavljajte sebe pri sedmih ali osmih letih. Kaj bi vam ta deklica danes rekla? Bi vas spomnila, da se preveč obremenjujete? Da premalo sanjate? Da ste pozabili, kako zelo ste nekoč verjeli vase?
Odraslost in čarovnija se ne izključujeta
Dolgo sem mislila, da zgodba o govori o tem, da ne smeš odrasti. Danes vem, da to ni res. Sporočilo je drugačno: ne smeš izgubiti občutka čudenja. Lahko smo odgovorni, uspešni, organizirani – in hkrati igrivi. Lahko gradimo kariero in še vedno verjamemo v možnost. Lahko smo prizemljeni, a ne cinični. Čarovnija ni nekaj otročjega. Je sposobnost, da v vsakdanjih trenutkih prepoznamo lepoto. Da verjamemo vase. Da ustvarjamo z namenom.
Naša notranja deklica ni izginila. Samo čaka, da ji ponovno damo prostor.
In morda je prav v tem prava eleganca življenja – v sposobnosti, da združimo odraslost in lahkotnost.
