Whimsy je mogoče razumeti tudi kot majhen upor proti kulturi nenehnega izboljševanja samega sebe.
Dolgo je veljalo, da je luksuz potovanja povezan z več: večjo sobo, boljšo posteljo, boljšo hrano, več storitvami. Toda današnji luksuz je lahko tudi odsotnost.
Kaj si v resnici želimo? Kaj nas izčrpava? Kje smo predolgo vztrajali? In predvsem – česa ne želimo več nositi s seboj v novo sezono?
Da slišimo več. Da občutimo več. Kajti najlepše stvari v življenju skoraj nikoli niso najglasnejše. So tihe, nežne in pogosto povsem običajne.
Ker zelo pogosto ravno tam, kjer ni več toliko glasov, končno zaslišimo svojega. In takrat ugotovimo nekaj zelo lepega: odgovori niso vedno nekaj, kar moramo poiskati.
Lahkotnost ni nekaj, kar pride od zunaj. Je način, kako hodimo skozi življenje. Je odločitev, da ne nosimo več vsega na svojih ramenih.
Ni vsaka tema nekaj, česar se moramo bati. Nekatere teme so svete. V njih se oči počasi privadijo na drugačen način gledanja.
Včasih nas navdihnejo tudi ljudje, ki kljub težavam ne obupajo in pogumno vztrajajo pri svojih ciljih.
Vodene barve niso čudežno zdravilo proti stresu in ustvarjanje ne nadomešča strokovne pomoči pri duševnih težavah.
Ljubezen ni vedno glasna. Včasih je samo nekdo, ki dvigne pogled, ko ga pokličemo.
Življenje ima drugačen načrt. Ne čaka, da postane popolno. Vabi te, da ga živiš takšno, kot je.
In morda je to tudi sporočilo letošnjega avgusta: če trenutno ne vidiš poti naprej, to še ne pomeni, da je ni.