Sreča ne pomeni življenja brez bolečine, razočaranj ali slabih dni. Pomeni, da težki trenutki ne zasenčijo vsega lepega, kar še vedno obstaja.
Ni vsak konec neuspeh. Nekatera prijateljstva niso namenjena temu, da trajajo celo življenje.
Ghosting je na prvi pogled zgodba o človeku, ki je izginil. Ampak mogoče je v resnici zgodba o človeku, ki je ostal brez odgovora.
Ali nam je danes res tako dolgčas ali smo samo pozabili, kako je biti zdolgočasen?
In potem vstati. Počasi. Z odprtimi očmi. Z zavedanjem, da običajen dan ni nekaj majhnega. Je življenje samo, v svoji najbolj tihi in vsakdanji obliki.
Whimsy je mogoče razumeti tudi kot majhen upor proti kulturi nenehnega izboljševanja samega sebe.
Dolgo je veljalo, da je luksuz potovanja povezan z več: večjo sobo, boljšo posteljo, boljšo hrano, več storitvami. Toda današnji luksuz je lahko tudi odsotnost.
Kaj si v resnici želimo? Kaj nas izčrpava? Kje smo predolgo vztrajali? In predvsem – česa ne želimo več nositi s seboj v novo sezono?
Da slišimo več. Da občutimo več. Kajti najlepše stvari v življenju skoraj nikoli niso najglasnejše. So tihe, nežne in pogosto povsem običajne.
Ker zelo pogosto ravno tam, kjer ni več toliko glasov, končno zaslišimo svojega. In takrat ugotovimo nekaj zelo lepega: odgovori niso vedno nekaj, kar moramo poiskati.
Lahkotnost ni nekaj, kar pride od zunaj. Je način, kako hodimo skozi življenje. Je odločitev, da ne nosimo več vsega na svojih ramenih.
Ni vsaka tema nekaj, česar se moramo bati. Nekatere teme so svete. V njih se oči počasi privadijo na drugačen način gledanja.