Ni treba, da so največje življenjske radosti spektakularne. Pogosto se skrivajo v drobnih vsakodnevnih trenutkih, ki jih prehitro jemljemo za samoumevne.
Dom ni samo kraj, kamor se vračamo. Je prostor, ki nas objame po vseh doživetjih, potovanjih in novih izkušnjah.
Sanje so morda bližje, kot mislimo. Morda niso pred nami. Morda so že tukaj – čakajo samo, da jih opazimo.
Naši možgani imajo namreč zanimivo lastnost – veliko hitreje opazijo nevarnost kot priložnost. Zato lahko manjši neuspeh hitro preraste v občutek, da gre narobe vse.
Življenje ni tekmovanje v popolnosti, ampak potovanje, na katerem rastemo skozi izkušnje, uspehe in tudi napake.
Morda največja čarovnija avgusta ni v urokih, kristalih ali obredih. Morda je v sposobnosti, da za hip obstanemo sredi zlatih polj, globoko vdihnemo in prepoznamo, kako bogato je naše življenje – tudi takrat, ko tega na prvi pogled ne opazimo.
In prav tam, med vsakdanjimi trenutki, v iskrenem pogledu, globokem vdihu in miru, ki ga najdeš v sebi, se skriva najlepša različica življenja.
Včasih si sami postavimo nevidne ovire. Prepričamo se, da nimamo komu pisati, da bi druge motili ali da so vsi preveč zaposleni.
Vsaka velika sprememba se začne z majhnim korakom. Z odločitvijo, da bomo danes nekoliko bolj potrpežljivi, bolj iskreni ali bolj prijazni.
Na koncu uspeh ni vedno povezan s kariero ali dosežki. Včasih pomeni nekaj veliko preprostejšega – da znaš živeti v miru s seboj. In prav tega nas učijo številne ženske po šestdesetem letu.
Slow living ni luksuz za peščico ali prehodni trend za fotografiranje na Instagramu. Je biološka in psihološka nujnost.
Smo v osrčju poletja – narava je na vrhuncu svoje moči, a hkrati je to prag, ko se začne pripravljati na umirjanje.