Včasih se vprašam, koliko trenutkov v resnici zares živimo. Ne koliko jih preživimo, ampak koliko jih res občutimo. Zdi se, da dnevi drvijo mimo nas kot pokrajina skozi okno hitrega vlaka. Zjutraj odpremo oči, a pogosto ostanejo zaprte za vse, kar je pomembno. Ne slišimo svojega notranjega glasu, ne opazimo drobnih znamenj, ki nam jih pošilja telo, in še manj vidimo lepoto, ki nas vsak dan tiho obdaja.
Živimo v času, ko je primerjanje postalo skoraj avtomatičen refleks. Pogled na družbena omrežja nas hitro prepriča, da ima nekdo lepše življenje, uspešnejšo kariero, srečnejšo družino ali bolj popolno postavo. Nevede začnemo tekmovati. Z drugimi, s časom, celo sami s seboj. Kot da bi bila sreča ciljna črta, do katere moramo priteči hitreje od vseh ostalih. Ob tem pa pozabimo na nekaj bistvenega. Nihče ne živi našega življenja. Nihče ne čuti naših misli, naših strahov, naših malih zmag. In prav zato je primerjanje ena najbolj krivičnih stvari, ki jih lahko naredimo sebi. Merimo se po merilih, ki sploh niso naša.
Še bolj žalostno je, da smo postali hitri sodniki. Sodimo ljudi po videzu, po odločitvah, po nekaj fotografijah ali stavkih. Ne poznamo njihovih zgodb, ne vemo, koliko neprespanih noči je za njihovim nasmehom, koliko bolečine za njihovo tišino ali koliko poguma za njihovo navidezno lahkotnost. Vsi nosimo svoje bitke, čeprav jih ne razkazujemo. In potem tarnamo. Nad vremenom, prometom, službo, politiko, ljudmi. Kot da bi nezadovoljstvo postalo nekakšen vsakodnevni ritual. Seveda življenje ni vedno lahko. Nihče ne trdi, da mora biti. Toda med pritoževanjem pogosto spregledamo vse, kar je dobro. Včasih potrebujemo le nekaj minut tišine, da ugotovimo, koliko razlogov za hvaležnost že imamo.
Najprej je tu zdravje. Dokler ga imamo, ga jemljemo kot nekaj samoumevnega. Šele ko telo začne opozarjati, razumemo, kako neprecenljivo je bilo vsako jutro brez bolečin, vsak globok vdih, vsak korak, ki smo ga naredili brez razmišljanja. Zdravje ni luksuz. Je temelj vsega. Potem so tu male pozornosti. Topla kava, ki jo nekdo skuha zate. Sporočilo prijatelja brez posebnega razloga. Otroški smeh. Objem. Sončni žarki skozi okno. Vonj po sveže opranem perilu. Večer, ko se vsi vrnejo domov. Koliko lepote je v teh drobnih trenutkih, pa jih tako pogosto preskočimo, ker čakamo na nekaj večjega.
Morda je največja zmota sodobnega časa prav prepričanje, da mora biti sreča spektakularna. Da mora priti v obliki velikega uspeha, sanjskega potovanja ali popolnega življenja. V resnici sreča največkrat pride tiho. Usede se poleg nas med navaden pogovor, med sprehod po gozdu, med smeh za kuhinjsko mizo ali med trenutek, ko se zavemo, da smo tukaj. Živi. Skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi. Zato bi si morali večkrat dovoliti ustaviti. Poslušati sebe. Vprašati se, kako smo, ne le, kaj vse moramo še opraviti. Opazovati ljudi okoli sebe z več razumevanja in manj obsojanja. Ljubiti nekoliko bolj na glas. Povedati “hvala” pogosteje. Ceniti tisto, kar imamo danes, namesto da ves čas hrepenimo po tem, česar še nimamo.
Življenje nam ne obljublja popolnosti. Obljublja pa priložnosti. Vsak dan znova nam ponudi nešteto majhnih trenutkov, v katerih lahko izberemo, kako bomo gledali svet. Z zaprtimi očmi ali z odprtim srcem. Morda prav v tem tiči skrivnost dobrega življenja. Ne v tem, da imamo več, ampak da vidimo več. Da slišimo več. Da občutimo več. Kajti najlepše stvari v življenju skoraj nikoli niso najglasnejše. So tihe, nežne in pogosto povsem običajne. A ravno zato so tako neprecenljive.